Ko je londonski The Times objavil zaupno poročilo o popolni nepripravljenosti britanske vlade na odcepitev od Evropske unije, se je zgodilo dvoje. Downing street, kjer domuje Mayeva, je nemudoma sporočil, da ne gre za njihov izdelek, ampak skrpucalo neke računovodske agencije, ki z vlado nima nobene zveze. Hkrati je britanska vlada izpodbijala vse ugotovitve o nepripravljenosti na brexit zgolj z zagotavljanjem, da se ga resno loteva.
Skoraj pet mesecev po referendumu, na katerem so se Britanci z minimalno večino odločili za razvezo z Evropsko unijo, je jasno zgolj to, da nanjo nihče v oblastnih krogih ni bil pripravljen. Prav to je srž dokumenta, ki ga je objavil The Times in za katerega je povsem brezpredmetno, kje ali na čigavo željo je nastal, ampak je pomembna njegova vsebina, ki priča, da je pol britanske konservativne vlade prepričane, da se bo država znašla v nepredvidljivih gospodarskih in finančnih težavah, druga polovica pa se podobno na pamet navdušuje nad bodočo britansko osamosvojitvijo pred Brusljem.
Temeljni problem je seveda drugje. V zapeljanih volilcih, ki šele zdaj ugotavljajo, kakšno kukavičje jajce jim je bilo podtaknjeno z referendumom, ki je bilo zgolj orodje v političnih ambicijah Camerona in njegove stranke na lanskih parlamentarnih volitvah, na katerih so skušali kot vodo na svoj mlin speljati evroskeptike, kar jim je navsezadnje v določeni meri tudi uspelo. Že v samih pripravah na referendum se je pokazalo, da za brexit nimajo nobenega resnega scenarija. Da ga nima niti Cameronova naslednica, pa tudi ne bi smelo biti nobeno presenečenje, zato čudi, da je postala naenkrat zanimiva tovrstna ugotovitev neimenovane računovodske agencije z dobronamerno kritiko vlade, ki je pač zašla v medije.
Škoda je, da so ugotovitve o popolni nepripravljenosti britanske vlade za brexit naletele na njeno popolno samozanikanje namesto odkritega priznanja, da z njim ni resno računala, da pa bo morala zdaj ljudsko voljo izpolniti. Tega so se zavedli opozicijski laburisti, ki so po še ne dokončni razsodbi višjega britanskega sodišča, da mora razdružitev z EU blagosloviti njihov parlament, sporočili, da bodo v njem zagovarjali voljo ljudstva in ne bodo blokirali brexita oziroma iskali obvodne poti od njega z morebitnim ponovljenim referendumom.
Ni malo znakov, da so Britanci z brexitom skočili na glavo v prazen bazen, čeprav ni znano, s kolikšne višine. Zagotovo ne tolikšne, da bi bila za njih smrtonosna, kakšna buška pa se jim zagotovo obeta. Problem je, da se v tem nenadejanem položaju njihova vlada sploh ne znajde, še večji pa, da je postala talka tega še vedno nedorečenega razveznega postopka Evropska unija, ki sicer ima svoj 50. člen v lizbonski pogodbi, a je ta ob pravniški nespornosti življenjsko težko prebavljiv. Vse skupaj dokazuje nenačelnost tako britanskih kot evropskih politikov, ki v skrbi za svoje položaje in privilegije zlorabljajo vsa razpoložljiva le še na videz demokratična sredstva, vključno z najvišjim referendumom. Ni prvič in ne zadnjič, vprašanje je le, kdaj bo za zavajanje ljudstva nekdo tudi dejansko odgovarjal. Reakcija britanske vlade na postavljeno ogledalo je bila povsem predvidljiva. Razbiti ga je treba, ne pa se vanj pogledati.
