Janis Joplin si je v svojem kratkem, 27 let trajajočem življenju privoščila vse, na kar si večina žensk ne upa niti pomisliti. Pobeg od doma, kariero pevke, svojeglavost, nore pričeske ter oblačila, mercedesa, izbrane droge in alkohol... Ter Leonarda Cohena.
V četrtek umrli kanadski pesnik in kantavtor je njen najbolj znani partner. In obratno. Janis Joplin je najbolj razvpito dekle, s katero se je ta ljubljenec žensk podružil. To se je zgodilo v newyorškem hotelu Chelsea, kot je tudi naslov pesmi, v kateri je ta dogodek zapopaden. Joplinova je tistikrat sicer iskala sobo Krisa Kristoffersona, Cohenu konkurenčnega lomilca ženskih src, vstopila pa v njegovo. Ne edina. Kanadčan se je intenzivneje družil tudi z Joni Mitchell, prav tako Kanadčanko in kasneje družico Neila Younga. Njej naj bi posvetil komad Winter Lady. Cohenova zveza z Nico oziroma s Christo Päffgen, nemško manekenko, filmsko igralko (igrala je v Sladkem življenju Federica Fellinija), članico Velvet Underground ter muzo Andyja Warhola, tedaj art komandanta newyorške umetniške druščine, naj bi bila bolj komplicirana. Oziroma za Cohena neuslišana.
Nesrečen, ne pa tudi jezen
Hotel Chelsea, ki so ga sprva zasedali literati kot Mark Twain ali Jack Kerouac (ki je v njem napisal roman Na cesti), je konec šestdesetih, ko so se poleg režiserjev (Kubrick, Forman) in igralcev (Vincent Gallo, Jane Fonda) vanj naselili pop zvezdniki, je bil najbolj obljuden. Idealen kraj za Cohena. Čeravno se je v New Yorku sprva zgolj ustavil na poti v Nashville. Tja, kjer so doma vesele viže. Kajti Cohen je kanil postati country in ne folk pevec. »Nesrečen kot Dylan, vendar pa bistveno manj jezen,« so ga ob prvencu leta 1967 označili v Rolling Stonu.
V angleško govorečem primestju Montreala leta 1934 rojeni Cohen, potomec litovskih židovskih priseljencev, je v najstniških dneh brenkal kitaro v country ansamblu. V mladih dneh se je nalezel tudi flamenka, vendar si je vse tja do sredine šestdesetih, ko se je preselil v New York, prizadeval uspeti predvsem kot literat. Zgodnja šestdeseta je preživel na grškem otoku Hidra. Tja se je preselil pri 26 letih, ko je z denarjem iz zapuščine umrle babice na otoku za 1500 dolarjev kupil hišo. Ki sprva ni imela ne vode ne elektrike. Tam je predvsem pisal. In se zadeval s tedaj priljubljenimi opojnimi substancami. Občasno naj bi pisal 20 ur na dan, na koncu pa je imel menda vsega 52 kilogramov. V Grčiji je napisal svoje – vsaj v Kanadi – najuspešnejše delo, roman Lepi zgubljenci. A tam je spoznal tudi norveško manekenko Marianne Ihlen. Gospodično, ki se jo po usodnosti nemara da primerjati z Anito Pallenberg, sprva dekletom Briana Jonesa, kasneje pa Keitha Richardsa.
Ženske – spremljevalne vokalistke
Na Hidro je Ihlenova prišla kot soproga norveškega pisatelja Axela Jensena. Potem ko se je z njim poročila proti volji svojih staršev in dobila tudi otroka. Kot pravi legenda, je zmešnjavo začel Jensen, ker se je spečal s tedanjim Cohenovim dekletom Leno, nakar je Cohen norveškemu kolegu vrnil potezo in mu speljal ženo. Norveški par se je ločil. Dekle za pisalnim strojem na fotografiji, ki krasi zadnjo stran Cohenovega drugega albuma Songs from a Room, je Marianne Ihlen. In pesem So long Marianne je kakopak posvečena njej. Po nekaterih navedbah naj bi bila napisana celo prej, preden sta se razšla, po drugih pa kasneje, ko je Cohen že bival v New Yorku. Je pa s Hidre zagotovo pesem Bird on the Wire. Cohen in Ihlenova sta približno pet let bivala na grškem otoku in vmes so jima napeljali tudi elektriko. Ptico na žici naj bi skozi okno sobe menda prva opazila Ihlenova in na njo opozorila ljubimca. »Da, bil je izbranec žensk, vendar pa je on izbral življenje z menoj,« je julija letos preminula Ihlenova med drugim povedala Sylvie Simmons, avtorici avtorizirane biografije Pravi moški zate – Življenje Leonarda Cohena. Medtem ko je Simmonsova svojo afektiranost s Kanadčanom pojasnila z naslednjimi besedami: »Bil je romantičen. Dajal je vtis, da ljubi žensko, da jo potrebuje in da je pripravljen biti zaradi nje prizadet, ranjen. Kot tak je bil idealen za čustveno adolescentko, kakršna sem bila.«
In ali si predstavljate Cohenovo glasbo, sploh zgodnja in prav tako pozna dela, brez spremljevalnega ženskega vokala? Podobno kot Bajaga na južnoslovanskem trgu je Cohen imel izrazit smisel za ženski spremljevalni vokal. Vprašanje je, ali bi So long Marianne ali Suzanne bil tako lep in inspirativen napev, če njegovega zadaj ne bi podpiral ženski glas. Ali v priredbi Partizana. Eni najlepših »backov« pop glasbe. Ki jih v večini naborov »naj back prispevkov« niti ne najdemo. Kar je resda obča tegoba spremljevalnih vokalistov. Z redkimi izjemami, kot je Merry Clayton, ki je z Rolling Stones pela v komadu Gimme Shelter, ostanejo neznani. To se je pripetilo tudi Cohenovim spremljevalnim vokalistkam. Šele zadnje čase so na voljo podatki, da je bilo dekle, ki je na prvi Cohenovi plošči odpela vse spremljevalne vokale, Nancy Priddy (prav tako tudi družica), medtem ko ga je v sedemdesetih spremljala Corlynn Hanney. Kajti Cohenove spremljevalne vokalistke so več kot vokali. Zvenijo kot njegove zavetnice.
Na svidenje
Tudi to, da je Cohen nastopil v Sloveniji (v Stožicah leta 2010), je povzročila ženska. Ime ji je Kelley Lynch. Gospodična je bila 17 let Cohenova menedžerka, vse dokler leta 2004 ni ugotovil, da ga je okradla. Na sodišču je dobil tožbo, vendar je izgubil skoraj 10 milijonov dolarjev, kolikor naj bi mu Lyncheva po odredbi sodišča morala izplačati. Povrh vsega ga je gospodična redno nadlegovala in mu grozila. Predvsem pa ni mogel računati ne izgubljeni denar. Ni mu preostalo drugega, kot da se na stara leta odpravi vnovič na pot. Na turnejo. Da si finančno opomore. Nič hujšega. Je pač pri 76 letih še enkrat zakrožil po svetu.
Tako ugledno, kot je svoje življenje in kariero odživel Leonard Cohen, jo je redkokdo. Cohen, podobno kot od živečih to nemara danes zmore še kvečjemu Van Morisson, je lahko pel sede. Pristajalo mu je. Gospod. »Vedi, da sem tesno za teboj in da če iztegneš roko, lahko dosežeš mojo,« je tik pred njeno smrtjo letos sporočil Marianne Ihlen. So long.
