Na razstavi je vključenih 65 slik in 12 kipov uglednih umetnikov, kot so Mato Celestin Medović, Vlaho Bukovac, Emanuel Vidović, Oton Iveković, Čikoš Sesija, Mirko Rački, Ljubo Babić, Miroslav Kraljević, Milivoj Uzelac, Marjan Trepše, Vilko Gecan, Vladimir Becić, Marino Tartaglia, Omer Mujadžić, Ivan Meštrović in Frano Kršinić. Kar razstavo naredi še za odtenek bolj edinstveno, je, da so vsa razstavljena dela v zasebni lasti in je plod skoraj dve desetletji trajajočih zbiralskih ambicij nekdanjega vrhunskega hrvaškega nogometaša Davorja Vugrinca. Enainštiridesetletnik je v športnih krogih dobro poznan, saj je bil dolgo let član nacionalne izbrane vrste, največji pečat pa je pustil v času igranja v hrvaškem nogometnem prvenstvu, kjer s 146 zadetki še dandanes drži rekord najboljšega strelca.
»Zbiranje umetnin je moj hobi, moja strast, čeprav bi zdaj že lahko govorili o tem, da je to postalo nekakšna oblika poslanstva. Za umetnost zdaj živim 24 ur na dan,« uvodoma pove Davor Vugrinec. Da ima poleg nogometne tudi umetniško žilico, je uvidel leta 1997, ko se je odločil za nakup slike Kvartopirci Miljenka Stančića, zbiranje slik pa ga je dokončno prevzelo dve leti kasneje, ko je pod njegove roke prišla Magdalena Milivoja Uzelca. Takrat se je odločil, da želi kupovati le še temeljna dela hrvaške umetnosti, čeprav se v njegovi zbirki nahajajo tudi slike Slovencev Zorana Mušiča in v Mariboru rojenega Otona Postružnika. »Postružnika smo si Hrvati kar prisvojili,« v šali pove Vugrinec. »Je zelo pomemben za hrvaško umetnost, medtem ko o Mušiču ne gre izgubljati besed. O njem vsi vse vedo.«
V svoji neprecenljivi zbirki, ki vključuje krepko čez sto umetniških del, prevladujejo tista iz obdobja hrvaške moderne, ki je bila v 20. letih preteklega stoletja velik zgled tudi slovenskim umetnikom. »Zakaj moderna? Prepričan sem, da so prav v tem obdobju na Hrvaškem nastala najboljša in najlepša umetniška dela. Vsi zasebni zbiratelji na Hrvaškem smo podobnega mnenja, zato so dela iz tega obdobja postala temelj naših kolekcij,« pojasni, a pristavi, da ima tudi kar nekaj del iz obdobja hrvaške nove tendence iz druge polovice 20. stoletja.
Slike kupuje od zasebnikov in na dražbah po vsej Evropi, pri čemer pa je potrebna velika mera potrpežljivosti, saj na nekatere umetnine čaka že vse, odkar se je resneje posvetil zbirateljstvu. »Ko se odločam za nakup, mi je najpomembnejša kakovost, ne zbiram avtorjev, temveč izključno delo. Seveda tudi avtorjev ne gre zanemariti, a če njihove umetnine niso na ravni moje kolekcije, potem nakup ne pride v obzir,« svoja stroga merila, od katerih ne odstopa, razkrije Vugrinec. Pri tem mu je v pomoč soproga Petra, ki je po poklicu umetnostna zgodovinarka in kustosinja v Klovičevih dvorih. Možnosti, da bi se uštel pri nakupu umetnin, tako praktično ni. »Začetki so bili razumljivo nekoliko težji, a zdaj sem že tako dobro izšolan, da zgrešenih nakupov ni več. Obenem mi žena daje še dodatno strokovno oporo.«
Varaždinec je nogometne čevlje v kot postavil lani, a se je za razliko od številnih športnikov odločil, da bo svoje prihranke namesto v odprtje lokala ali gostinskega obrata raje vložil v umetniški paviljon v Zagrebu in s tem svojo zbirko naredil dostopno širši javnosti. Zanimanje zanjo je ogromno, kar se je potrdilo tudi ob sredinem odprtju razstave v Narodni galeriji v Ljubljani, kjer se je trlo eminentnih gostov, posebno pozornost pa sta vzbudila predsednik Hrvaške nogometne zveze Davor Šuker in kontroverzni hrvaški funkcionar Zdravko Mamić. »Moram reči, da sem tako velik odziv v Ljubljani pričakoval. Vedel sem, kako velika ustanova je Narodna galerija, podobno zanimanje za zbirko pa je bilo opaziti že v Zagrebu in Varaždinu,« je priznal Vugrinec, o obisku Šukerja in Mamića pa dejal, da gre za njegova dolgoletna prijatelja, ki ga na takšnih razstavah, kot je bila ta v Ljubljani, pogosto prideta podpret.
