Tako smo v Španskih borcih lahko videli predstavo južnoafriške odrske umetnice Chume Sopotele in palestinskega performerja Ahmeda Tobasija. Kljub obetavnemu naslovu, ki pa drugače kot v uprizarjanju nekakšnih medkulturnih prepirčkov v predstavi niti ni zares tematiziran, smo lahko žal videli zgolj natančno to, kar je navedeno v »ciljih projekta«. To, kar se od tovrstne predstave pričakuje – zahodnemu pogledu prilagojeno, malce sploščeno, humorno in všečno reprezentacijo kulturne raznolikosti v sodobni odrski formi. Ta je seveda posledica sodelovanja s slovenskimi, torej evropskimi mentorji in sodelavci (asistent kreacije in koreografije Gregor Luštek, svetlobna podoba Borut Bučinel, scenografija in oblikovanje zvoka Davor Sanvincenti), ki so tisti, ki naj bi očitno vedeli in učili, kaj je »sodobno«.
Predstava poteka na »sodobnem«, bolj ali manj praznem odru, za začetek z dvema stoječima in kakopak golima telesoma pod ogromno rjuho, skozi katero med njunim nenehnim menjavanjem poz zaznavamo silhuete in izbokline. Čeprav na trenutke ne vemo, komu ali čemu kaka krivina pripada, kar je morda zabavno, pa je ta estetizirana reprezentacija seksa kar malo preveč očitna izbira prvega prizora glede na pričakovanja gledalca, ki je prebral vsaj naslov. Ko se malo »osramočena« končno izvijeta iz rjuh, še najbolj preseneti velik nosečniški trebuh performerke, ki pa nje same v nadaljevanju ne zmoti pri nadvse prostodušni in s kulturo sramu neobremenjeni manipulaciji s svojimi seksualnimi atributi. A gledalca ne preseneti toliko zato, ker zahodna družba navadno ne seksualizira nosečniškega telesa, ampak bolj zaradi grenkega pomisleka, ali umetnici ne bi morda že pripadal porodniški dopust – če je v takih »projektnih« pogojih dela seveda sploh predviden.
Palestinec na drugi strani odigra povsem predvidljivo vlogo stereotipnega muslimana, ki ne krši tabuja seksa pred poroko, k čemur spadajo obvezne zgodbice o masturbaciji in zapeljevanju tujk, ki pa seveda »ne štejejo«. V prizorih nekakšne kontaktne improvizacije, ki temelji na poseganju v intimo z otipavanjem do točke, na kateri jo drugi partner prekine, je neprijetno gledati situacijo popolne spolne nesimetričnosti. Seveda jo performerja poskušata preseči tako, da v primeru, ko ženska napade moškega, otipavanje zamenjata za žgečkanje. A zgovorno je že dejstvo, da je zamenjavo treba izvesti: nikakršna multikulturnost ne bi smela biti opravičilo za nevprašljivo moško dominacijo. Predstava se seveda ne spusti zelo globoko v ta vprašanja: o seksu, čeprav afirmativno, še vedno govori kot o bolj ali manj normativni heteroseksualni praksi. Izteče pa se seveda v sproščen žur z jagodami, šampanjcem in deljenjem brezplačnih kondomov.
»Spodbujanje mobilnosti« tudi za manj privilegirane umetnike je pomemben projekt, a pri tem bi si želeli, da bi lahko stvari povedali bolj po svoje in brez prisile, da bo to videti »sodobno«, saj to postane samo druga beseda za mehki kolonializem.
