Pojem »vizualno« pa dobro sežame tudi osnovni učinek in domet Tomášikove Sezone lova, plesa za šest plesalcev. To, kar se je sprva kazalo kot potencialni adut projekta – namreč zastavitev, raziskava pogojev možnosti gibanja –, je v realizaciji zvodenelo v še eno predstavo tipa »lep-gib-na-lepi-svetlobi«. Predstava je dvodelna – med prvim in drugim »dejanjem« se na način cezure zatemnijo luči, kar napove drugačne koreografske rešitve in tonaliteto plesanja. Glavnino prvega dela nosijo tehnično dovršeni dueti, drugi del pa je formalno bistveno manj homogen, saj vključuje različne naloge strukturirane improvizacije, sprehajanja po odru, duhovičenja, pa komentarje, povzete po športnih napovedih, plesne sole in celo petje. Prvo vprašanje, ki se tu zastavlja, je seveda, kako speljati komunikacijski kanal med obema deloma ali natančneje: čemu cezura in kaj oba dela sploh drži skupaj v eni predstavi (razen seveda dejstva, da v obeh delih nastopajo isti ljudje v istih oblačilih). Morda bi bistvo korespondence lahko izluščili, če se spekulacija ne bi ustavila že pri izhodiščni težavi: vprašanju, čemu je bilo vse skupaj sploh namenjeno.
Kompozicijsko, ritmično in – kot že rečeno – tehnično je ples Sezone lova odličen, umanjka pa tisto, kar ples naredi za predstavo z najmanj kinestetičnim, če že ne tudi transformativnim učinkom; umanjka koreografija, kolikor koreografije ne razumemo zgolj kot pečatenje in določanje forme nekega gibanja v prostoru, ampak kot premislek in raziskavo njegove materije. Sezona lova je obljubila prav to, raziskavo – in sicer raziskavo tega, kako mišična napetost določa kvaliteto giba in njegov ritem –, gledalcem pa je na koncu servirala formalno preverjeno, izrazito »sodobnoplesno« gibanje, ki pa zato, ker se ni odmaknilo od standardiziranega gibalnega zapisa, ni učinkovalo kot plesna predstava, temveč kot predolga plesna točka. Plesna točka je pač žanr, v katerem plesalci razkažejo svojo plesno virtuoznost in nanjo navesijo naslov. Lahko si je zamisliti, da tovrstna predstava poteši apetite gledalcev, ki od plesa pričakujejo fascinacijo nad tistim, kar se kaže (kar se kaže, je vendarle lepo in zložno), vendar ne more seči do tistih, ki bi svoj pogled radi emancipirali od zgolj-lepega. Obe poziciji sta, seveda, legitimni, vendar nosi prva na sebi nevarnost: ljudje smo izrazito vizualni in naša kultura je izrazito vizualna kultura, zato pomeni zadostiti pogledu, ki sam po sebi ni kritičen in kot sraka išče potešitev v simetriji in bleščavosti, pristati na igro udobja. Naloga plesa je iziti iz inercije gledati in zares videti, vzgajati spekulativen in kritičen pogled.