Kaj nam lahko dolžina podočnikov pove o razvoju človeškega rodu in zakaj naj bi krajši podočniki pomenili razvojno prednost? Od katere točke naprej lahko govorimo o učlovečenju v sodobnem pomenu in katera merila so pri tem pomembna? Kaj pomenijo nekatera nova odkritja za uveljavljene teorije o človeški evoluciji? To je le nekaj vprašanj, ki so se jih v zadnjih dveh dneh lotili udeleženci mednarodnega srečanja paleoantropologov; nekatere vidne preučevalce izvorov in začetkov človeštva, zlasti iz ZDA in Velike Britanije, je v dvorani Slovenske matice gostila profesorica Barbara Bajd, dolgoletna predavateljica fizične antropologije na ljubljanski univerzi.
Vzemimo za primer širitev hominidov, torej davnih prednikov današnjega človeka, iz Afrike v Evropo in Azijo pred dobrima dvema milijonoma let: kako pojasniti smer razpršitve neke vrste po tako ogromnem področju, kot je področje med Nilom in Kitajsko? Robin Dennell z univerze v Exeterju meni, da je del odgovora v podnebnih razmerah oziroma bolj ali manj ugodnem naravnem okolju, vendar kot zelo pomemben dejavnik poudarja tudi tako imenovano »naivno favno«. Za kaj gre? V naravi je plenjenje proces, ki se ga zavedata tako plen kot plenilec; toda kaj se zgodi, ko v neko okolje pride plenilec, ki ga plen ne prepoznava? V tem primeru imamo pač opraviti z naivnim plenom, ki ga je lahko ujeti. Povedano drugače, živali, ki so bile potencialni plen hominidov, so bile v Aziji bolj ali manj iste kot v Afriki, le da niso še nikoli naletele na dvonožnega mesojedega plenilca, ki uporablja orodje – kar je bilo temu seveda v prid. Ko pa so živali na nekem območju postale bolj previdne in pozorne, se je človekov prednik preprosto pomaknil naprej, torej na področja, kjer je bil plen še »neveden«.
Majavost »samoumevnega«
Večina prispevkov se je tako ali drugače dotaknila vprašanja o razlogih za izjemno hiter razvoj hominidov v primerjavi z drugimi živalskimi vrstami, ki ga je v uvodnem predavanju izpostavil ameriški raziskovalec John A. Van Couvering in ki ostaja še danes neodgovorjeno. Tako se je William L. Hylander z univerze Duke lotil premisleka o razlogih za postopno krajšanje podočnikov pri zgodnjih vrstah hominidov, ki ga je bilo doslej kljub vrsti teorij težko zadovoljivo razložiti. Z vrsto primerjav posameznih značilnosti pri različnih vrstah primatov je nazadnje prišel do sklepa, da so krajši podočniki predniku človeka omogočali močnejši ugriz ter predvsem učinkovitejše žvečenje, s tem pa tudi bolj raznovrstno prehrano, kar je seveda razvojna prednost.
Številni udeleženci so opozorili, da postajajo nekatera uveljavljena stališča o razvoju človeka zaradi novih ugotovitev precej vprašljiva. Tako je William Harcourt-Smith iz Ameriškega muzeja naravne zgodovine poudaril, da o človeški evoluciji pogosto razmišljamo kot o linearnem procesu, zadnja leta pa je to stališče vse bolj majavo; odkrivajo nove vrste hominidov, kombinacije njihovih značilnosti pa nakazujejo, da je bil razvoj človeškega rodu (povečevanje možganov, spreminjanje skeleta in oblike stopala itn.) razpršen in ne premočrten. Nova odkritja postavljajo pod vprašaj celo nekatera temeljna tradicionalna merila za določanje rodu homo, kot sta na primer dvonožna hoja in pokončna drža. Kar nekaj vrst človeka očitno ni bilo izključno dvonožnih, zato je treba točko učlovečenja nemara iskati predvsem v spremembi v načinu vedenja, v drugačnem vedenju in delovanju. To smer razmišljanja je dopolnil ameriški znanstvenik Ian Tattersall, ki je poudaril pomen sposobnosti simbolnega mišljenja, pojav katerega pa je časovno težko opredeliti zgolj na podlagi fosilnih in materialnih ostankov; pri tem je poskrbel za polemično tezo, da je bil vznik simbolne sfere, po vsej verjetnosti je šlo za iznajdbo jezika, nenaden, ne pa pridobljen s postopnim razvojem.
Vrsta novih vprašanj
Razmišljanje o ustaljenih vzorcih je izzval tudi Jeffrey H. Schwartz z univerze v Pittsburghu, ki je spregovoril o svojih zadržkih do molekularne biologije. Ta je v zadnjih desetletjih izpodrinila pomen morfoloških primerjav pri ugotavljanju evolucijskih povezav med predniki in/ali sorodniki človeka. Bolj ali manj splošno sprejeto je, da naj bi molekularna podobnost med vrstami nakazovala na njihovo bližnjo sorodnost, toda kot je na različnih primerih ugotavljal Schwartz, nam genetska podobnost sama po sebi ne pove kaj dosti – še več, določene genetske spremembe, ki naj bi teoretično vodile k višje razvitim oblikam, lahko prav pri teh višje razvitih vrstah povzročajo patologije. Zato je treba po njegovem mnenju molekularno strukturo obravnavati hkrati z morfološkimi spremembami, če hočemo zanesljivo sklepati o njenih posledicah.
Podobno izzivalen je bil Yoel Rak z univerze v Tel Avivu, ki je na podlagi ugotovitev o obraznih morfoloških posebnostih neandertalca v primerjavi z drugimi vrstami primatov, torej tudi hominidov, podvomil o neposredni izmenjavi genov med neandertalcem in homo sapiensom ter postavil drzno tezo, da so v času med nastankom obeh vrst obstajali še drugi, za zdaj neodkriti vmesni členi med njima, prek katerih se je dejansko zgodil prenos genskega materiala. Sklepna ugotovitev, da je srečanje ponudilo zanimivo izmenjavo zamisli ter vrsto vznemirljivih novih vprašanj, se je tako zdela skoraj samoumevna.
