Glasba se začne s tišino. To je dobro vedel tudi John Cage, ki je tako kot Schoenberg in Stockhausen o glasbi razmišljal izrazito filozofsko; in mlajše generacije so začele dojemati zvok na nov način. Ta razcvet od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ki je v glavnem temeljil na elektrifikaciji zvoka, je šel do osemdesetih let – prek Kraftwerk, Jeana Michaela Jarra, ki je iz elektronskega zvoka naredil melodijo in ga estetiziral, podobno kot Vangelis, vse do začetka synth popa z Eurythmics, kjer se je po mojem mnenju zgodil vrhunec in tudi zaključek eksploatacije glasbe 20. stoletja. Od tu naprej zgolj vztrajamo pri znanih vzorcih, ki jih ne znamo preseči.
Kako nas zvok definira?Zelo pomembno je, katere zvoke zaznavaš v zgodnjem otroštvu, blizu ti ostanejo vse življenje. Rodil sem se v prelomnem času med funkom in discom, to me je zaznamovalo, kot je v devetdesetih rojene otroke zaznamoval house. Zdi pa se mi, da današnje mlade generacije, opremljene z visoko tehnologijo, nimajo več primarnega odnosa do glasbe. Glasba je zanje zgolj zabava.
Se lahko zabavo ob glasbi enači z užitkom ob glasbi?Ne, kajti ko poslušam Beethovna ali Mozarta, se ne zabavam, ampak blazno uživam.
Kdaj pa so naši predniki začeli uživati v glasbi?Najprej je treba razumeti fizikalne posebnosti planeta Zemlja, ki ima gravitacijo in atmosfero, po kateri se zvok širi. V vesolju ni atmosfere, zato tudi zvoka tam ne zaznamo. Zvok je fizikalni pojav, matematično definiran, in znotraj te matematične natančnosti delujejo tudi tonske lestvice. Izdelujejo se inštrumenti, v katerih so zakodirani zvoki. Organizmi so zvoke začeli zaznavati z razvojem. Ne vem sicer, kako je s parameciji in amebami, dejstvo pa je, da različne živali slišijo različne frekvence ali pa tudi ne. Netopirji slišijo frekvence, ki jih človek ne zazna. Percepcija zvoka se je pravzaprav porodila iz samoohranitvene potrebe določenih živalskih vrst in zvok v živalskem svetu pomeni komunikacijo, pa tudi alarm za nevarnost iz daljave ali bližine. Znotraj komunikacije so nekateri zvoki paritveni, drugi alarmni, tretji pa so tisti, za katere ne vemo, zakaj jih nekatere živali proizvajajo, denimo pri ptičih.
Dojemanje zvoka pri človeku je zagotovo šlo enako evolucijsko pot kot pri živalih – nagonsko iz potrebe po preživetju, paritvi. Zanimivo pa je, da se na tem nivoju dojemanje zvokov pri veliki večini živali konča. Nikoli ne proizvajajo zvokov iz čistega estetskega ugodja. Če šimpanza izpostaviš določeni glasbi, recimo Beethovnu, ni posebne reakcije oziroma je enaka, kot če bi mu zavrtel Jarra, bobnarski solo ali pa bi ga izpostavil tišini.
Kako torej dojema zvok človek?Človek na tem nivoju dobesedno odleti. Vendar pa ne vemo, zakaj. Obstaja sicer dokaj nova veda biomuzikologija, ki skuša na to odgovoriti. Ljudje zvoke dojemamo na simbolični ravni, živali pa te simbolične percepcije očitno nimajo. Gre dejansko za čisto naključje, ki se je kot klik v možganih zgodil pračloveku, avstralopiteku pred približno 3,3 milijona let. Ta je zaradi okoljskih danosti razvil dvonožno pokončno hojo, osvobodil roke in začel izdelovati orodja. Vemo, da tudi šimpanzi in druge nižje razvite opice zelo kompleksno uporabljajo orodja in za sabo puščajo identične sledi, kot bi jih puščali ljudje.
Ob tolčenju nastajajo zvoki; živali teh zvokov ne dojemajo kot nekaj posebnega, pračlovek pa je ob izdelavi orodja hkrati razumel, da s tolčenjem proizvaja povsem določene zvoke. Pri posrečenem poskusu odbijanja dobiš kakovostno orodje, ob tem nastane specifičen zvok, poseben pok, kar mojstri vedo še danes. Mislim, da se je ravno na tem mestu začel dojemati zvok, ki je bil namenoma povzročen – od nekontroliranega, stihijskega tolčenja do enakomernega ritmičnega točenja. Enakomerno ritmično tolčenje pa je možno le, če ozavestimo časovno-prostorsko razsežnost. Sčasoma so kontrolirano tolkli tudi skupinsko in ustvarjali kompleksnejše ritme, s tem pa smo dobili pravzorce glasbe.
Je šlo za igro?Kot je rekel Darwin: »Ker niti veselje niti sposobnost proizvajanja glasbenih tonov nista dejavnosti, ki bi neposredno koristili človeku v njegovih vsakodnevnih življenjskih navadah, morata biti umeščeni med najbolj zagonetne, ki jih poseduje.« Dejansko, glasba je igra. Ob tolkalnih ritmih so očitno uživali avstralopiteki in ob njih uživamo tudi mi.
Izvajanje ritmične glasbe je hkrati tudi telesna dejavnost, ta je privedla do vse bolj zapletenih gibov, kar je privedlo do plesa. Še danes so nekatera afriška plemena sposobna s skupinskim ritmičnim bobnanjem ob poplesavanju obkoliti leva in ga ugonobiti. In tega ne počnejo iz potreb po hrani, temveč da pokažejo moč, prestiž posameznega plemena. Z ropotom so plenilce, kot so divje mačke ali hijene, verjetno odganjali tudi avstralopiteki. Gre dejansko za mnoge naključne elemente, ki pa jih je človečnjak znal povezati.
Potemtakem že govorimo o abstraktnem mišljenju?V trenutku, ko ozavestiš ritem, že simbolično razmišljaš o časovni dimenziji. Ko izdelaš prvo kameno orodje, mu že daš simbolično vrednost.
V arheološkem najdišču Potočka zijalka, kjer ste uveljavljeno tezo, da gre za lovišče, ovrgli s tezo obrednega svetišča, je bilo najdenih kar nekaj piščali. Čemu so po vašem služile?Preproste piščali, izdelane na čeljustnicah jamskih medvedov, so imele isto sakralno funkcijo, kot jo imajo orgle v obredju v cerkvi. Potočka zijalka ni edino jamsko svetišče, tudi ne jama Divje babe, kjer so našli neandertalčevo piščal. Imamo še mnogo jamskih najdišč iz mlajših obdobij, kjer so našli piščali. Cerkev kot svetišče je v osnovi jama, le da jo je zgradil človek.
Srečko in Mitja Brodar, ki sta zaslužna za velik razvoj pri raziskovanju slovenskega paleolitika in Potočke zijalke, sta se sicer zelo približala kultu jamskega medveda, vseeno pa nista pomislila na svetišče. Čeprav je Srečko, ko je našel prvo piščal, intuitivno vedel, da gre za glasbilo, in je eno preluknjano čeljustnico jamskega medveda celo proglasil za totem. Dlje ni prišel, morda je bil preveč okupiran s samo funkcionalnostjo prostora. Kajti če bi držala njuna teza glede lovišča, bi morali najti tudi ostanke lovnih živali, teh pa ni. V jami je bilo izkopanega več kot dva kubična metra čistega oglja, kar skupaj ne premorejo vsa paleolitska najdišča v Evropi. Kurilo se je, toda v kakšne namene? Ostankov pojedin ni, bile so samo kosti jamskega medveda, ki pa so tako in tako tam živeli in tudi umirali.
Ogenj je torej služil obrednim ceremonijam?Tako je, zanje je bil ogenj svet. Znanost za zdaj ni tako pogumna, ampak sam trdim, da v trenutku, ko so začeli izdelovati kamena orodja in dojemati tako ustvarjen zvok, so se otresli tudi strahu pred ognjem. Uporabili so razum, z razumom pa so premagali tudi strah. Ogenj je postal njihov najzvestejši spremljevalec. Morda pa vendarle v prid moji tezi govori nedavno odkritje kostnih ostankov zgodnjih človečnjakov v jami The Rising Star v Južnoafriški republiki. Vse kaže, da so se pripadniki na novo definirane človeške vrste homo naledi v težko dostopno glavno dvorano splazili ob soju ognja. Z obvladovanjem ognja so bili zgodnji človečnjaki in vsi njihovi potomci varni pred plenilci. Z ognjem so obdelovali hrano, osvetljevali noči in jame, okoli ognjišča se je začelo družabno življenje, delitev prostora, hrane in dela. To je pomenilo tudi komunikacijo, sprva v obliki pojoče govorice, to pa s tolčenjem ustvarjenimi ritmi in na koncu še ples. Z ognjem živimo še danes. Sveče so še vedno v cerkvah, pri svečanih obedih.
