Zelo malo. Vem, da je bilo konjskih vpreg več kot vozil. Spominjam se še časov, ko sem hodil v šolo in smo s prijatelji vedno ob pogledu na avte uganjevali, za kateri tip gre.
Vsega 19… Danes jih je krepko več kot milijon. Razcvet avtomobilizma je šel tudi vaši organizaciji na roko, toda zadnja leta vam število članov upada. Še leta 2009 jih je bilo 140.000, danes jih je le 75.000.Na število članov je treba gledati z več plati. Včasih so bili člani tudi vsi tisti, ki so danes tako ali drugače vpleteni v avtomobilsko industrijo, to se pravi zaposleni v zavarovalnicah, prodajalnah avtomobilov... Manevrski prostor za nove člane se nam je občutno zmanjšal, seveda pa je tudi naša zveza preživljala številne bolezni, ki so pustile posledice. Danes smo na zahtevnem trgu, včasih pa je vsakdo, ki je imel avto, čutil pripadnost naši družini. Sem pa ponosen na svojo ekipo, saj smo po več letih upadanja v dobrih dveh letih obrnili trend in zdaj nam članstvo ponovno raste.
Svoje je gotovo naredila tudi korupcijska afera pred dvema letoma, ko ste zamenjali generalnega sekretarja Slavka Rusa. Tedaj se je veliko govorilo o neracionalnem porabljanju denarja. Sami ste dejali, da je denar odtekal prefinjeno. Kaj ste s tem mislili?V tej preiskavi je bilo težko dokazati, da so bili odlivi iz AMZS gromozanski. Pogodbe z dobavitelji, svetovalne pogodbe, vse je bilo narejeno, kot mora biti, zato so tudi policisti dejali, da gre za tako prefinjeno zadevo, da so šele s posebnimi metodami preiskave ugotovili nepravilnosti in grešnikom prišli na sled.
Še vedno vas je dovolj, da bi ustanovili svojo politično stranko.(Smeh.) To je res, toda vsa politika, ki je tako ali drugače vdirala v naše vodstvene funkcije, je naredila več škode kot koristi. Odločili smo se, da bomo apolitični, kolikor smo pač lahko. Ne govorim o opredelitvi posameznika, ampak gre za način našega delovanja in kadrovanja. Novi kadri lahko potegnejo našo zvezo naprej, saj so tudi vizionarji. Zavedati se je treba, da bodo čez deset let stvari bistveno drugačne, saj gre mobilnost tako hitro naprej, da ji že v razvitih državah težko sledijo, kaj šele mi, ki smo malce zadaj.
Bistvo AMZS je bilo in verjetno še je, da opozarjate na težave na področju prometne varnosti. Včasih ste bili zelo glasni, ko ste objavili kakšno raziskavo o varnosti otroških sedežev, delovišč, predorov, a so odgovorni dobronamerna opozorila pogosto vzeli kot napad.Vzroki so gotovo v politiki, razkolu poslancev in funkcionarjev, ki so vezani na politično opcijo, zato odločitve za udeležence v cestnem prometu niso vedno racionalne, ampak so sprejete na podlagi nekih podkriterijev, ki jih ne poznamo. V dogovarjanju z vlado skušamo stvari spremeniti. Toda naš namen ni iti na ulice in polemizirati prek medijev, raje se dogovarjamo neposredno ter na sestankih opozarjamo in kritično analiziramo, kaj bi bilo treba narediti. Zaznati je posluh, a je seveda vprašanje, koliko pobud se na koncu realizira.
Če želimo, da bomo nekoč ena prometno najvarnejših držav, bo prav to sodelovanje ključno, tako pa se včasih zdi, da je nemogoče sestaviti moštvo, ki bi delalo skupaj, da se doseže zastavljeni cilj.V vladi je vedno prisotna politika. Mi govorimo o konkretnih zadevah, o problematiki z vidika udeležencev v cestnem prometu. Žal pogosto štejejo argumenti, ki se oddaljujejo z neke racionalne poti.
Kar težko je dojemati to željo po prometno varni državi. Nesreče so od začetka samostojnosti povzročile večmilijardno škodo, a se za preventivo zaplete že, ko je treba dobiti denar za nakup 50.000 evrov vrednega stacionarnega merilnika hitrosti.Dejstvo je, da obstaja veliko racionalnejših naložb, ki bi takoj dale večje rezultate kot te, ki se trenutno (ne) izvajajo. Kljub temu sem optimist. Vidim, kakšna so razmišljanja evropske komisarke za promet Violete Bulc, s katero smo imeli več srečanj. Ona želi racionalne rezultate takoj, brez dodatnih študij. So zadeve, ki jih lahko takoj rešimo. Imamo opredeljene predloge, ki bi jih bilo treba takoj izvesti in so tudi ovrednoteni. Zanje bi potrebovali neprimerno nižja sredstva v primerjavi s tem, kakšne posledice povzročijo prometne nesreče. Na infrastrukturo moramo gledati ne zgolj z vidika, da mora biti narejena na način, da ne pripomore k nastanku prometne nesreče, temveč mora biti koncipirana tako, da dopušča in odpušča napake ljudi in da v primeru nesreče preprečuje najhujše posledice.
Omenili ste Violeto Bulc. Se Slovenija zaveda, kako pomembnega komisarja ima v Bruslju, jo znajo odgovorni izkoristiti?Ne povsem. Seveda smo tudi zaradi njene udeležbe imeli nekaj odmevnih konferenc v Sloveniji, kjer smo bili pozvani kot soorganizatorji in nam je bilo dano, da smo lahko na določeno problematiko izrazili svoj pogled. A se mi zdi, da njen položaj ni dovolj izkoriščen.
Pred sedmimi leti ste se po vzoru avstrijskega ÖAMTC odločili, da boste ponujali helikoptersko pomoč poškodovanim. Projekt je padel v vodo, čeprav je bil AMZS izbran, resda brez razpisa in pogodbe. Tovrstna pomoč je seveda nujna, ali razmišljate, da bi projekt obudili?Problem reševanja na cestah je vedno aktualen in vsi udeleženci si želimo, da nas v primeru nesreče po najkrajši poti prepeljejo tja, kjer nam lahko ponudijo ustrezno pomoč. Današnje rešitve, ko helikopterje za reševanje upravljata vojska in policija, so skregane z logiko in poslanstvom teh služb. Želimo si drugačnega pristopa, takšnega, kot ga poznajo najbolj razvite družbe. AMZS v preteklosti, tudi zaradi politike, ni uspela. Helikopter je že bil kupljen in v zraku dva meseca, a nato se je zapletlo, zamenjali so se ministri.
Toda takrat je bila urna postavka letenja šestkrat višja kot v Avstriji.Tudi to je bil problem, saj so bili stroški višji od želenih. V AMZS smo pripravljeni, da bi nekaj sredstev od članarin namenili pokrivanju teh stroškov. Zgodba še ni končana. Imamo izkušnje iz sosednje Avstrije, kjer je tovrstno reševanje vzorno urejeno. Nekoč bo tudi pri nas dozorel čas, da bo tudi tovrstna pomoč na ravni, kot jo poznajo v tujini.
Večkrat smo bili v vašem centru varne vožnje na Vranskem, ki je uradno stal 11 milijonov evrov. Kako pomemben je center z vidika stroškov poslovanja in ugleda, se naložba že vrača?Po oceni naših kolegov iz FIA je eden najsodobnejših tovrstnih centrov v Evropi in je v Sloveniji zibelka varne mobilnosti, kjer se srečujejo poslovni dogodki, komercialne aktivnosti in druge aktivnosti, ki jih AMZS izvaja na področju prometne preventive. V AMZS na center ne gledamo zgolj z vidika prihodkov in stroškov. Aktivnosti, ki jih tam izvajamo, so tudi naložba AMZS, da bi bilo manj prometnih nesreč, da bi bili udeleženci v prometu bolj varni in, kar je najpomembneje, da bi bilo manj žrtev prometnih nesreč.
Pojavljajo se očitki, da je lokacija zgrešena in bi center moral biti v Ljubljani. Se strinjate?Vprašanje o njegovi primernosti se pogosto pojavlja, toda menim, da takšen center ne sodi v urbano naselje, tudi hrup je lahko moteč, prav tako visoka frekvenca prevozov. Glede na to, da center leži neposredno ob avtocesti in nedaleč od osrčja Slovenije, je odlično dostopen ljudem iz celotne države.
Sprašujem z namenom: veliko se govori, da bo takšen center, nadgrajen z dirkališčem, Ljubljana v prihodnjih letih dobila. Bi bil to za vas velik udarec?Gotovo bi se nam poznalo pri številu uporabnikov, toda že danes v Sloveniji obstaja konkurenca, resda večinoma na z našim centrom neprimerljivih površinah. Poleg tega so naša prednost kakovostni programi in vrhunski inštruktorji ter psihologi. Sicer pa konkurence ne štejem negativno, temveč kot izziv, da bomo tudi sami naredili še kaj več.
Vsakdo, ki se je že kdaj peljal po poligonu, spremeni prepričanje, da obvlada vožnjo. Ste tudi sami gost poligona?Sem gost, tja sem peljal tudi zaposlene iz našega družinskega podjetja Fibmarkt. Večina ljudi, ki center obiščejo, pravi, da gre za dobro izkušnjo in se bodo še vrnili. Na cesti težko simuliraš vse razmere, kot jih lahko v varnem okolju centra. Ko enkrat odreagiraš dobro, se ti to usede v zavest in je večja možnost, da bodo tudi v prihodnosti, v realni situaciji, reakcije pravilne. Žal se pogosto zgodi, da so reakcije napačne. V šoli je napaka dovoljena, na cesti žal ne.
Se vam paketi ugodnosti, ki jih ponujate članom, sploh splačajo? Konkurenca zavarovalnic je huda.Mi ne gremo po poti zavarovalnic, saj imamo drugačen koncept. Pri nas v prvo vrsto postavljamo ljudi, ne avtomobilov. To je bistvena razlika. Postajamo pa v nekem smislu tudi sindikat za vse udeležence v cestnem prometu. Smo sogovornik z vlado, smo kritični do pozitivne zakonodaje in ukrepov, skratka, imamo tudi to vlogo in ne zgolj tisto, ki se skriva v naših produktih. Kot skupnost 75.000 članov smo močnejši, kot bi bil posameznik ali manjša skupina.
Kako dobro poznate številko 1987?Seveda sem to številko poklical, ko sem tudi sam potreboval pomoč. S sistemom sem zadovoljen, reakcije so odzivne in hitre. In kar je najpomembneje, odzivi tistih, ki so pomoč potrebovali, so pozitivni.
Je klicev več, ker se vozni park stara?Seveda jih je več. Sploh v turistični sezoni. Nekaj morda zaradi starejšega voznega parka, zagotovo pa k temu pripomore tudi vse večja gostota prometa.
Zakaj klic ni brezplačen v vseh omrežjih?Veliko je odvisno od samih operaterjev in njihovega posluha za našo dejavnost. A z večino imamo dogovor, da je storitev brezplačna.
Kaj osebno vam avto pomeni? Kot uspešen poslovnež si lahko privoščite veliko.Včasih je bil avto statusni simbol. Zdi se mi, da izgublja ta pomen, večina ga danes uporablja racionalno, ker ga pač potrebuje. Pomembna je kombinacija varnosti in cene vozila. Avto smo nekoč obravnavali kot člana družine, danes nič več. Lastništvo avtomobila postaja vse manj pomembno.
