Kot človek sem v prvem trenutku žalosten in razmišljam, kdaj bodo bližnji, če udeleženci nesreče preživijo, prišli v zavod Varna pot, saj po osmih letih delovanja točno vemo, katere poti in problemi jih čakajo. Reagiram na način, da pomislim, kaj bi lahko v družbi kdor koli naredil, da do nesreče ne bi prišlo. Na osebni ravni nimam več strpnosti, potrpežljivosti in živcev, da bi si na kraju dogodka ogledal nesrečo, saj me preveč prizadene.
Sprašujem z razlogom – pred leti so vam povozili hčerko, ki pa je imela srečo v nesreči in je preživela. Je to dogodek, ki ga je mogoče pozabiti?Ne. Prometne nesreče, v kateri starši izgubijo svoje otroke ali pa so zaznamovani z odvzemom zdravja, starši nikoli ne pozabimo. Tako smo narejeni.
Se vam je prehitri voznik pozneje kdaj opravičil in se pokesal?Kar se povzročiteljev in njihovega odnosa do nesreč tiče, je Slovenija tabuizirana družba, kjer o določenih stvareh ne želimo govoriti javno. O tem, kako se povzročitelji počutijo, o čem razmišljajo, nočemo razpravljati. Zato sem vesel, da imamo dve klinični psihologinji, ki sta hitro in jasno povedali, da njuno področje dela ne ločuje med povzročiteljem in žrtvijo.
Kar veliko jih zbeži s kraja nesreče. Tudi za povzročitelja, sploh če je priseben, mora biti nesreča velik šok in potrebuje psihološko pomoč, saj se sooča z občutkom krivde in sramu.Iz pogovorov, ki jih imamo na zavodu, ocenjujem, da je pri hudih nesrečah pobeg dostikrat povezan s šokom, ko ljudje reagiramo različno. Obstaja tudi strah pred kaznijo in pa seveda občutek, da so naredili nekaj katastrofalno narobe. Imeti na vesti človeka, ki je umrl ali je zaznamovan s poškodbo, se posamezniku pozna v njegovem življenju, opravljanju poklica, tudi medsebojnih odnosih. Človek z nekom na vesti težko funkcionira.
Osebnih zgodb hudo poškodovanih in sorodnikov umrlih poznate veliko. Vas je kakšna še posebej ganila?V osmih letih je na vrata zavoda potrkalo več kot 3200 družin, ki so nekoga izgubile. Če bi rekel, da me je ena zgodba bolj zaznamovala kot druga, bi se zlagal, vsaka ima svojo čustveno konotacijo, razlika je le v tem, da se nekateri ljudje bolj zbližamo na čustveni ali duhovni ravni. Vesel sem, ko vidim, da se ljudje borijo in si poskušajo svoje življenje po nesreči osmisliti. Prav tako sem vesel, ko ljudje iz zavoda odidejo, vezi, ki so se stkale med nami, pa so v nekem nevidnem svetu žrtev prometnih nesreč večne.
Zadnja leta se žrtve pogosto gleda tudi skozi prizmo stroška. Ugotovitve kažejo, da evropske države vsaka smrtna žrtev stane 1,8 milijona evrov.Smo ekonomska družba, denar nam je postavljen kot sveti gral merila kakovosti življenja. Nedvomno je potreben, toda skupaj s svojci, ki so soočeni z izgubo življenja, ugotavljamo, da je smisel življenja višji. Ekonomisti pa so ugotovili, da države ne izgubljajo zgolj življenj, temveč tudi del bruto družbenega prihodka, ki se giblje od 1,2 do 4 odstotke. To pa lahko z določenimi ukrepi zmanjšamo. Dobra podjetja zato vlagajo v preventivne aktivnosti, da zmanjšajo škodo, ki jo prinesejo bolniške, smrt bližnjih… Prometne nesreče so namreč med tremi najpogostejšimi škodljivci.
Slovenija je zadnjih nekaj let odločno zmanjševala število umrlih na cestah. Še leta 2007 je umrlo 293 ljudi, lani samo 108. Kaj se dogaja letos, da se je trend znova obrnil navzgor?Ta »samo« obrniva drugače. Nedavno sem razmišljal o življenju, ko mi je kolega rekel, kako velik napredek smo naredili, »samo« 108 je še umrlih. Odvrnil sem mu, pojdiva na tvoj rojstni dan, kjer bodo tvoji prijatelji. Izberi si jih »samo« šest, ki morajo umreti, ko se bodo vračali z zabave. Takšno je pač realno življenje. Zato moramo biti previdni. Ta »samo« je lahko en človek, ki pa je neizmerno bogastvo. Lahko smo veseli, ko napredujemo pri varnosti, in moramo se truditi, da bo napredek še večji. Slovenija ga je v zadnjem desetletju naredila, zato je dobila priznanje evropske komisije. Nihče pa ne želi umreti.
Je k zmanjševanju števila umrlih prispeval tudi zavod Varna pot, ki sta ga leta 2007 skupaj z zdravnikom Klemenom Grabljevcem ustanovila prav zaradi tedanjih grozljivih statistik in pretresljive osebne izkušnje?Motivacija ene od mam, ki je v nesreči izgubila sina, je skrita v besedah: želimo samo, da nihče drug ne bi nikoli čutil takšne bolečine, kot smo jo mi. Ko bomo spoznali globino teh besed tudi v vsakdanjem življenju, bomo vsi delali v smeri, da bi uresničili cilj, tako imenovano vizijo nič. Vse do takrat smo le soustvarjalci neke poti za večjo varnost. Imamo moralno pravico interpretirati bolečino, ki smo jo doživeli, in pokazati ogledalo ljudem, ki nam na poti do vizije ne pomagajo. Prav čustven moment je spodbudil pomembne odločevalce v družbi, da so povlekli pozitivne poteze tako na infrastrukturi in vozilih kot zakonodaji. Zavedati se moramo, da si v današnjem toku življenja ne moremo izbirati, ali smo mobilni ali ne. Vsak pa se želi ob koncu dneva varno vrniti k svojim najdražjim.
Omenili ste vizijo nič. Vanjo resnično verjamete, je izvedljiva?Z vizijo sem se spoznal leta 2003, ko so Švedi in ostale prometno varne države začele o njej govoriti. Ko sem tedaj poslušal predavanje, sem si dejal, ali so bebci ali pa ne razumejo, kaj je realno življenje. Danes, ko najbolj varne države štejejo nekaj deset mrtvih na milijon prebivalcev, mi pa 50 mrtvih, imeli pa smo jih že 700, je ta vizija nekaj, kar funkcionira. Prepričan sem, da se je viziji nič mogoče približati.
Koliko k številu žrtev prispeva slaba infrastruktura? Na avtocestah je kljub relativno visokim hitrostim žrtev manj kot na lokalnih cestah.Korelacija varnosti in hitrosti je preprosta: višja je hitrost, večja je verjetnost, da se poškodujemo ali umremo. To je dejstvo. Tudi na avtocesti je tako, da ko se zgodi prometna nesreča, so posledice pogosto katastrofalne. Seveda nam na avtocestah prav infrastruktura omogoča višjo hitrost. Skandinavci, ki imajo dobre ceste, gredo korak nazaj in omejujejo hitrost na 100 km/h ter postavljajo standarde in moralno normo. Vemo, da nesreča dveh avtomobilov pri hitrosti 130 km/h pomeni smrt. Napredek vozil glede varnosti je nedvomno velik, a vprašljiv. Dejstvo je, da je hitrost še vedno najpogostejši vzrok prometnih nesreč, hitro pa vozimo predvsem zaradi občutka svobode in neodvisnosti.
Zasledil sem podatek, da naj bi se državi vsak evro, vložen v prometno infrastrukturo, sedemkratno povrnil.V evropskem projektu EuroRAP, katerega del je tudi AMZS, smo dokazali, da je mogoče z državnim vlaganjem zmanjšati posledice nesreč, s čimer privarčujemo pri šolstvu, zdravstvu, sociali… Ta denar pa prenesemo na gradnjo varnejše infrastrukture, kjer lahko natančno definiramo nevarne točke, ki jih lahko z minimalnimi ukrepi naredimo varnejše. Tako zmanjšamo število mrtvih in poškodovanih ter prihranimo denar.
Kaj delamo narobe v primerjavi z najvarnejšimi evropskimi državami, kot so bile lani Velika Britanija (28 umrlih na milijon prebivalcev), Švedska (29) ali Danska (33)?Ne spoštujemo drug drugega, nismo iskreni sogovorniki. Imamo kup dobrih individualnih projektov, a jih ne želimo vključevati. Skupinski duh ne znamo prenesti na področje prometne varnosti. Brez zdravnika, učitelja, družine, ministrstva za zdravje, promet in notranje zadeve, lokalnih skupnosti, vrtcev, šol… ne moremo spremeniti slike. Kdo nas lahko združi? Sanjali smo o Agenciji za varnost cestnega prometa, ki se sicer trudi po svojih močeh, toda iskrenega sodelovanja še ne čutim. Mogoče potrebujemo intelektualni razvoj ali pa smo kot narod preveliki invidividualisti, ki menijo, da ima vsak svoj prav.
Nas prihodnost tudi na področju prometne varnosti lahko znova skrbi?Posledice prometnih nesreč v letu 2015 me skrbijo, saj se je povečalo tako število umrlih kot tudi poškodovanih. Tega si v nacionalnem programu nismo zadali. Obstajajo razlogi. Brez kontinuitete dela, sistemskega pristopa, meril in kazalnikov preprosto ne gre. V domačem gospodinjstvu dobro vemo, kam bomo dali en evro in kaj bomo od njega dobili, pri varnosti v cestnem prometu mora biti podobno.
