Andy Murray igra svoj najboljši tenis življenja. Dokaj pozno, pri 29 letih. A ne prepozno, da bi prvič v karieri postal številka ena svetovnega tenisa. S sijajnimi igrami pritiska na Novaka Đokovića, ki v drugem delu sezone doživlja nepričakovane poraze in izpušča turnirje, na katerih je bil več let nepremagljiv. Predvsem v Pekingu in Šanghaju, ki ju je gladko dobil – Andy Murray. Boj za številko ena je tako znova odprt in predvsem po dolgem času zanimiv.
Jutri bo minilo pet mesecev, odkar je Andy Murray izgubil pariški finale Rolanda Garrosa proti Novaku Đokoviću. Srb je 5. junija osvojil lovoriko, ki si jo je najbolj želel, s katero se je pridružil največjim igralcem vseh časov z zmago na vseh štirih turnirjih velike četverice. Po 12. lovoriki Đokovića na turnirjih za grand slam se je v teniškem svetu najbolj ugibalo, ali lahko Srb osvoji vse štiri lovorike v Melbournu, Parizu, Londonu in New Yorku v istem koledarskem letu.
Napad iz ozadja
Odgovor je znan, Novak Đoković je bil daleč od uspeha. V poletnih mesecih se je začel največji vzpon Andyja Murrayja. Škota, ki je bil vso svojo kariero v senci Rogerja Federerja, Rafaela Nadala in Novaka Đokovića. Največje priznanje si je zaslužil, ko si je pridobil naziv igralca velike četverice, saj je znal večkrat presenetiti omenjeno trojico, ki piše najsodobnejšo teniško zgodovino.
Murray je najprej dobil londonsko generalko na travi v Queensu, prevlado pa nadaljeval na angleški teniški podlagi v Wimbledonu. V Riu de Janeiru je ubranil naslov olimpijskega prvaka in kot veliki favorit za zmago priletel na zadnji letošnji turnir velike četverice v New York. Na vzhodu ZDA je doživel najhladnejši tuš drugega dela sezone, ko je v četrtfinalu priznal premoč Japoncu Keiu Nišikoriju. Odtlej je izgubil le še proti Argentincu Juanu Martinu del Potru v Davisovem pokalu, medtem ko je vse druge dvoboje dobil. 29-letni Škot je osvojil turnirje v Pekingu (v finalu je bil boljši od Grigorija Dimitrova), Šanghaju (v zadnjem dvoboju je premagal Roberta Bautista Aguta) in Dunaju (v finalu je bil boljši od Jo Wifrida Tsongaja).
Manjkajo dvoboji Srba in Škota
»Strinjam se, da Murray igra najboljši tenis življenja. A bolj kot z njim se obremenjujem s seboj. In vem, da sem spet pravi,« odgovarja Novak Đoković, ki mesto številke ena svetovnega tenisa zaseda 122 tednov zapored. Njegova prevlada je s pohodom Murrayja ogrožena, saj obstaja več scenarijev, po katerih bi lahko Škot že letos prevzel teniški prestol. Vsi med njimi so možni, računov pa je vse manj. Poleg Pariza, kjer so ta teden zbrani najboljši svetovni igralci, bo do konca koledarskega leta le še en turnir. To bo najprestižnejši v Londonu, kjer se bo od 14. novembra naprej merila najboljša svetovna osmerica. Za ljubitelje tenisa bi bilo najlepše, če bi se Škot in Srb večkrat pomerila med seboj, do česar v zadnjih mesecih zaradi zgodnejših izpadov Đokovića ne prihaja.
»Ne bom rekel, da sem sit vprašanj o številki ena svetovnega tenisa. Po eni strani so prijetna, ker kažejo na to, da dobro igram, po drugi strani pa imam občutek, da je v teniškem svetu govora le še o tem. Če mi verjamete ali ne, se s številko ena ta čas ne obremenjujem. Rad bi le profesionalno zaključil sezono s še kakšno lovoriko,« pravi Andy Murray. »Zavedam se, da bom imel večjo priložnost na začetku prihodnjega leta. Po mastersu v Londonu bom imel dovolj časa, da se nanjo vrhunsko pripravim,« je diplomatski Murray, ki s svojimi izjavami in obnašanjem ne polni otoških tabloidov. Zunaj teniških igrišč velja za umirjenega in zvestega moškega, na teniških igriščih pa večina raje gleda perfekcije njegovih tekmecev.
Edini teniški igralec v zgodovini, ki je postal številka ena z dopolnjenimi 30 leti, je bil John Newcomb. Avstralec je na tem mestu vztrajal le osem tednov, preden ga je leta 1974 z njega izrinil Jimmy Connors. Če bo Škotu uspel preboj na vrh do 15. maja prihodnje leto, ko bo praznoval 30. rojstni dan, ne bo postal najstarejša številka ena. In prav tega si Škot najbolj želi.
Pariz, moški turnir serije masters 1000, osmina finala: Čilić (Hrv, 9) – Goffin (Bel, 8) 6:3, 7:6 (9), Sock (ZDA) – Gasquet (Fra) 6:2, 3:6, 7:5, Đoković (Srb, 1) – Dimitrov (Bol, 14) 4:6, 6:2, 6:3, Raonić (Kan, 4) – Cuevas (Uru, 16) 4:6, 6:1, 6:2, Isner (ZDA) – Struff (Nem) 6:4, 6:7 (4), 6:3, Murray (VB, 2) – Pouille (Fra, 13) 6:3, 6:0.
