Prodajalna Stara šola čisto na koncu starega dela Krškega je prijeten, domač prostor. Kot bi prišel v stanovanje kakšne babice, kjer v kuhinji prevladujejo porcelanaste skodelice in krožniki, v dnevni sobi je masiven fotelj s pletenim pregrinjalom, na obešalnikih v omari pa so plašči, klobuki, obleke, ravno prav stara oblačila, da postajajo spet moderna.
»Nekaterim se kar oči zasvetijo, ko vstopijo v našo prodajalno,« pravi Katja Kostanjšek, ki kot prostovoljka dela v krški prodajalni rabljenih stvari. »Zdi se, kot da vsak kos čaka natančno določenega kupca. Nekoč je prišla neka gospodična, ki je pokupila vse usnjene torbice. Rekla je, da bi bil greh, če jih ne bi kupila, ko pa so tako poceni. Nato pa jih je podarila prijateljicam.«
»Smešne cene, resen namen« je slogan prodajaln Stara šola oziroma nekakšnih prostorov lokalne izmenjave, kjer za simbolično ceno ponujajo stvari, ki jih ljudje več ne potrebujejo, so pa še čisto uporabne. »Stvari predaš naprej, prineseš jih recimo v Staro šolo, in tako pišejo novo zgodbo. Stvari torej krožijo, ne obremenjujejo okolja in še naprej razveseljujejo nove lastnike,« pravijo v Knofu, prvem registriranem socialnem podjetju v Posavju in tretjem v Sloveniji.
Stare stvari pišejo nove zgodbe
Stara šola že več let deluje v Sevnici, Krškem in Trbovljah, 11. novembra pa bo zaživela tudi v nekdanjem dijaškem domu v Brežicah. Kot pravi Mojca Žganec Metelko iz zavoda Knof, pridejo v poštev prav vse še uporabne stvari, od otroških oblačil in oblačil za odrasle, tehničnih in gospodinjskih predmetov do pohištva, igrač, knjig. »Veseli smo, če ljudje že doma preberejo oblačila in izločijo tista, ki niso več uporabna. Tudi ta sprejmemo in jih predamo naprej za predelavo v industrijske krpe,« pravi Metelkova. V Brežicah bodo imeli na voljo dokaj velik prostor, zato razmišljajo, da bi poleg prodaje prihodnje leto začeli tudi z manjšimi predelavami podarjenih stvari. Trenutno v prodajalnah Stare šole delajo prostovoljci in trije zaposleni.
Po besedah Metelkove je prvo Staro šolo odprl prostovoljec Axel Gourdon iz Francije leta 2012. »Dejansko ni imel v Sevnici kaj početi in se je domislil prodajalne, kakršne v Franciji obstajajo že dvajset let. In smo jo odprli najprej v Boštanju, kjer smo začeli v stavbi stare šole. Tako se je to ime kar obdržalo.« Kmalu potem je zavod Knof pridobil subvencijo evropskega socialnega sklada in »iz majhne zamisli je nastala kar velika zadeva«, dodaja Metelkova.
Priznane znamke za nekaj evrov
Moške obleke po deset evrov, čevlji po dva do pet evrov, torbice po tri evre, kavbojke in druge hlače po pet, knjige po en evro. Res smešne cene, pa vendar se med izdelki za takšno ceno najdejo tudi Desigualova oblačila, pa Murine moške obleke, Labodove in Bossove srajce. V Krškem imajo že več kot 970 članov oziroma donatorjev, ti imajo pri nakupu desetodstotni popust.
»Nekoč je k nam prišel neki gospod in si tukaj nakupil vso garderobo. Vmes je šel malo ven, na zrak, in nato nadaljeval pomerjanje oblačil,« se spominja Kostanjškova. V prodajalno pridejo zelo različne stranke, od socialno šibkih, ki si v običajni trgovini ne bi mogli ničesar privoščiti, pa do tistih, ki imajo nekaj več pod palcem, a imajo morda neki svoj slog in iščejo bolj 'retro' stvari. »Nekateri naši uporabniki gledajo na dobrine s praktičnega vidika, češ, zakaj bi vrgel stran še uporaben predmet, drugi s sentimentalnega in zbirateljskega vidika, njim so stari in unikatni izdelki neprecenljive vrednosti, tretji pa z okoljskega vidika, saj z nakupom že rabljenih izdelkov zmanjšamo količino odpadkov ter porabo naravnih virov in energije za izdelavo novih izdelkov,« dodajajo v Knofu.
