Seveda bo na prihodnjo obliko Evrope vplival tudi britanski izstop iz EU. Že sama možnost »trdega brexita«, ki ji v zadnjem času posvečajo veliko pozornosti – zlasti odkar je britanska premierka Theresa May napovedala, da se bo osredotočila na omejitev priseljevanja, čeprav bi to pomenilo izgubo dostopa do enotnega evropskega trga – bi lahko prinesla velike spremembe v delovanje EU.
Kot je nedavno zapisal francoski premier Manuel Valls, je temeljno vprašanje, s katerim se soočajo evropski voditelji, ali naj »evropski projekt malodušno prepustijo počasni, a gotovi smrti« ali pa naj »se EU preoblikuje«. Takšno preoblikovanje EU pa je precej zahteven podvig. Potrebna je ne le nova vizija Evrope, ampak tudi veliko politično prestrukturiranje, še posebej v Franciji in Nemčiji.
Vizija stabilne institucije, ki sem jo orisal precej pred brexitom, bi bila v vzpostavitvi »dveh Evrop v eni«. Države evrskega območja bi oblikovale »Evropo A«, ki bi bila tesno povezana, medtem ko bi druga skupina držav tvorila »Evropo B«, ki bi bila bolj neenotna in ohlapno povezana. Obe Evropi bi delovali kot tesno združeni v eno, pri čemer bi z različnimi članicami Evrope B obstajali različni dogovori. Skupaj bi obe Evropi po brexitu tvorili »kontinentalno partnerstvo«, ki bi lahko celo stopilo na mesto EU.
Gre za neke vrste radikalno vizijo, ki pa bi jo lahko uresničili samo, če bodo politične sile – predvsem Francija in Nemčija – pripravljene, da bi si za to močno prizadevale. Voditelje vsake države bi pri tem moral voditi – pravzaprav navdihovati – cilj, da se reši »Evropo«. Konkretno bi to pomenilo, da je treba uveljaviti gospodarsko politiko, ki bi dobro uravnotežila konkurenco na trgu in socialno solidarnost, poleg tega je treba omogočiti razmah lokalne raznolikosti.
Tako v Franciji kot v Nemčiji bo takšna politična dinamika odvisna od zavezništva med desnosredinskimi in levosredinskimi proevropskimi silami – ki bi lahko prekosilo in na koncu marginaliziralo bolj ekstremistične elemente vsakega tabora, s čimer bi preprečilo, da bi protievropske politične težnje onemogočile napredek. Če naj navedemo konkretno (in provokativno), kakšno bi bilo to povezovanje na primer v Franciji, bi rekli, da bi desna sredina predsednika Alaina Juppéja sodelovala s premierjem Emmanuelom Macronom, ki bi poskušal razviti mlado levosredinsko gibanje, ki »bi presegalo preteklost«.
Za Nemčijo je treba reči, da je Krščansko-demokratska unija, vzeta v celoti, premalo proevropska. Znotraj jo omejuje konservativno krilo, ki ga vodijo pogledi, nezdružljivi z dolgoročnim napredkom Evrope. Na zunaj pa stranko omejuje skrajno desna stranka Alternativna za Nemčijo (AfD), ki ima v zadnjem času vse več podpore.
Tudi če bo v tem kontekstu kanclerka Angela Merkel prihodnje leto dobila največ glasov, bo potrebovala pomoč za to, da bi lahko gradila novo Evropo, v kateri bi imele države iz skupine A več skupnih odgovornosti, države iz skupine B pa dogovore z več fleksibilnosti. To konkretno pomeni, da bodo morali proevropski elementi iz CDU delovati skupaj z zavezniki na levici, se pravi z večino socialnih demokratov in Zelenimi.
Takšna neformalna koalicija je že doslej pogosto dovolila projektom Merklove, da so kljub nasprotovanju desnega krila CDU dobili podporo v parlamentu. A da bi rešili Evropo, mora postati takšna koalicija bolj poglobljena in bolj zanesljiva, s skupnimi cilji, ki bi prevladali v skupnem programu.
Potrebe po pregrupiranju političnih sil ni zaznati samo v Franciji in Nemčiji. Obstaja širša potreba Evrope, da se reformisti in realistični zagovorniki globalizacije povežejo, da bi prevladali nad populističnimi gibanji, ki poskušajo izkoristiti nostalgijo za preteklostjo za skrajni nacionalizem in ki gradijo skoraj samo na politiki identitete.
Svet se je v zadnjih desetletjih zelo spremenil, kar velja tudi za Evropo. Nespametno je pričakovati, da bi lahko stara zavezništva ustrezala sedanjim potrebam ali sedanji politični dinamiki. Dovolj je, če pomislimo, kako Španija težko oblikuje novo večino – to je bil proces, ki je trajal dve leti in se še ni končal.
V tem kontekstu je politično pregrupiranje skoraj neizogibno: dokaz so znotrajstrankarske spremembe in konflikti, ki so zaznamovali sedanje ameriške volitve. To pregrupiranje pa bi lahko vodilo do več rezultatov. Da bi zagotovili pozitivno in odprto prihodnost za Evropo z blagostanjem, je ključno, da vodilne sile prepoznajo velike prednosti gospodarsko in politično odprte družbe, pa tudi nujnost, da politika na nacionalni in svetovni ravni spodbuja čim večjo vključenost vseh.
A tudi če bo desnosredinskim in levosredinskim naprednim silam uspelo prekositi svoje nasprotnike, zagledane v preteklost, to ne bo dovolj. Tradicionalna politična struktura je vedno v nevarnosti, da postane talka populistov in njihove osredotočenosti na nacionalno identiteto ali pa da ti celo izrinejo tradicionalno politično strukturo. Zato morajo napredne politične skupine, ki so s svojim razmišljanjem usmerjene v prihodnost, preseči svoje razlike na bolj strukturni in sistemski način, da bi tako lahko dale zagon novi institucionalni viziji Evrope.
Tako globoko politično prestrukturiranje, ki poskuša ustvariti novo večino naprednih sil, ne bo lahka naloga in se ne bo zgodilo čez noč. A to je edina možnost za Evropo. Brez nje bo Evropa umrla in napadi na gospodarsko odprtost in demokratične vrednote se bodo po svetu okrepili – z najbrž pogubnimi posledicami.
Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution.
© Project Syndicate, 2016
Daljnogled je rubrika, ki jo v Dnevniku občasno objavljamo na straneh pisem bralcev. V njej domači in tuji strokovnjaki podajajo svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.
