»Vsi ljudje, ki pridejo, imajo ime in priimek,« je tedaj Ratečane opomnil Jure Žerjav, nekdanji kranjskogorski župan, in spomnil, da smo bili še ne tako davno sami v položaju, ko smo razmišljali, kam bi se umaknili.
V teh dneh je v Ratečah »val beguncev« dobil ime in obraz. V jeseniški bolnišnici so somalijski mamici, ker se niso znali sporazumeti v njenem maternem jeziku, nadeli »delovno« ime Ana, drobno deklico, ki jo je povila, pa so, dokler jim s tolmačem ni uspelo poizvedeti, kakšno ime ji bo namenila mama, poimenovali Slovenija.
Najprej so jo v Ratečah sicer imeli za beračico, vsiljivko in jo prijavili policiji, a ko so spoznali, da na polju pravzaprav rojeva, se je v njih nekaj premaknilo. Temnopolta begunka »z ruto na glavi« je bila od tistega trenutka človek v stiski, ki mu je treba pomagati.
»To je prva begunka, ki so jo vaščani videli na lastne oči, njena zgodba se jih je zelo dotaknila. Zgodila se je pred našim pragom, videli smo, da je v stiski. Pomagali smo ji kot človeku, nihče se ni spraševal, kdo je in od kod je. To, da smo imeli težave s komunikacijo, je sočutje vaščanov le še povečalo, saj so se postavili v njeno kožo,« je dejala ista Sonja Kavalar, ki se je bremen druge kulture bala še pred dobrim letom in pol. Podoba rojevajoče Somalke je pregnala strah Ratečanov pred begunci in ga pretvorila v potrebo, da ji pomagajo.
Povsem naravno je, da je ljudi strah neznanega in tujega. Naravno je tudi, da strahovi, ki se le krepijo, prej ali slej vodijo v agresijo. Če hočemo v svetu, ki se bo z ljudmi, ki bežijo pred vojno, nasiljem, lakoto, brezizhodnostjo, srečeval ne glede na to, kako visoke ograje postavimo, preživeti, potem je treba ljudem pomagati, da bodo takšne strahove premagali. V tej nalogi so pri nas nevladne organizacije ostale same.
Javna televizija, ki bi morala beguncem dati ime in obraz, namesto tega vrti posnetke 12 let starih otrok, ki da jih za samomorilske napade v Evropi uri Islamska država in jih bo pomešala med begunce. Vlada, ki bi morala s ščepcem državljanskega poguma izustiti vsaj nekaj podobnega, kot je »Mi to zmoremo« kanclerke Merklove, namesto tega uporablja jezik, ki ga drugod uporabljajo desni populisti in skrajni desničarji. Zato ni sprevrženo le to, da te strahove del opozicije odkrito zlorablja z grožnjo: prišli bodo in vam rezali vratove. S tem, da se vlada uklanja tem strahovom, zaostruje azilno politiko in postavlja ograje z obljubo, da bodo te »begunski val zadržale«, dela slabo uslugo vsem, tudi tistim, ki jih je tega strah.
V Ratečah so te dni pomagali človeku v stiski in odkrili, da je to dober občutek. Vsekakor boljši od strahu. »Zanimivo je, kaj se zgodi pri vsakem posamezniku, ko človeka spozna od blizu, ko ga vidi in čuti z njim njegovo stisko, ko ga bolijo njegove bolečine. Takrat se med tistimi, ki pomagajo, in med tistim, ki je pomoči potreben, stke neka posebna vez, neka navezanost,« so ga opisali sami.
