Praviloma velja, da je vzdržnost javnega dolga države določena s tremi dejavniki. Najprej z višino prihodnjih primarnih fiskalnih presežkov, to je s pozitivno razliko med javnofinančnimi prihodki in odhodki brez odhodkov za plačilo obresti na obstoječe dolgove. Na to bistveno vpliva predvidena dinamika gospodarske rasti. Dodatno določa prostor za zadolžitev tudi sposobnost države za obnavljanje zapadlih dolgov z novim dolgom. Največja možna vzdržna višina dolga je določena z največjo možno višino primarnega fiskalnega presežka, ki je še politično in socialno dosegljiv, in z največjo možno višino obnavljanja obstoječega dolga.
Namreč, države z nižjo gospodarsko rastjo se lahko zadolžijo v manjši meri in morajo imeti nižjo raven dolga v BDP, saj lahko ustvarijo manjši vzdržni primarni fiskalni presežek in imajo zaradi slabše gospodarske perspektive manj možnosti za večje obnavljanje dolga. Analize kažejo, da so se razvite države približale opisani situaciji, saj za večino velja, da je vzdržna raven javnega dolga, glede na zgodovinsko doseženo gospodarsko rast in višino obrestnih mer, med 100 in 150 odstotkov BDP. Potem nastopi nevarnost nesposobnosti normalnega odplačevanja dospelega dolga, če ni možna samostojna denarna politika. Zanimivo je torej vprašanje, kaj naj bi ustavilo posamezne države, da se ne bi približale ali celo prekoračile te teoretične meje plačilne sposobnosti.
Zato se že dalj časa išče mehanizem, ki bi posnemal stečajno zakonodajo, ki velja za privatne subjekte, in bi omogočil prestrukturiranje in potencialni odpis tudi za dolgove države. Pri tem je glavni problem, kako zmanjšati moralno tveganje prevelike zadolžitve, če obstaja vnaprej določen mehanizem za njegovo zmanjšanje. Hkrati je treba omogočiti, da privatni investitorji v državne dolgove sodelujejo tudi v prestrukturiranju, če je to potrebno. S pomočjo MDS je prišlo pred leti do uveljavitve določila o skupnem delovanju, ki zahteva od vseh privatnih upnikov spoštovanje rešitve glede prestrukturiranja državnega dolga, ki jo je sprejela kvalificirana večina upnikov.
Vendar to določilo rešuje samo vprašanje koordiniranega delovanja množice privatnih upnikov, ne pa tudi ekonomskega problema prevelikih državnih dolgov. Povezati je namreč treba prihodnjo gospodarsko moč države z obremenitvijo odplačil dolgov. Temu je namenjen predlog, da se oblikujejo dolžniški instrumenti držav, ki bi vezali odplačilo glavnice in obresti dolga na raven nominalnega BDP države, torej bi delovali proticiklično, saj bi obveznost odplačil dolga rastla v dobrih časih z rastjo BDP, in stagnirala oziroma padla v slabih časih, ko bi BDP stagniral ali celo padal.
Poseben problem je reševanje prevelikih javnih dolgov v denarni uniji, saj posamezne države članice unije nimajo možnosti, da same intervenirajo z denarno politiko, če se znajdejo v likvidnostnih težavah pri odplačevanju svojih dospelih obveznosti. Poleg tega ni veliko razumevanja za jasno definicijo pogojev za normalno delovanje denarne unije, ko gre za prestrukturiranje javnih dolgov držav članic unije. Poleg bančne unije, ki bi morala reševati problem privatnih bank v težavah, bi moral obstajati enotni mehanizem reševanja tudi na ravni prezadolženih držav.
Izhodišče bi moralo biti, da ni meddržavnega reševanja državnih dolgov in da morajo privatni upniki biti udeleženi v prestrukturiranju že z ustreznimi določili v kreditnih pogodbah o prevzemanju tveganj in vnaprej privoliti v določila o skupnem delovanju. To zahteva tudi uveljavitev možnosti za pretvorbo instrumentov dolga posameznih držav v skupni evrski dolžniški instrument po centralni instituciji, na primer evropskega denarnega sklada (EDS). Tako se razširi nabor varnih vrednostnih papirjev in omogoči ECB, da lahko deluje kot posojilodajalec v skrajni sili.
Zanimivo vprašanje ob opisanih omejitvah glede reševanja dolžniških težav v denarni uniji je, kaj naj stori majhna država članica, na primer Slovenija, glede upravljanja z javnim dolgom. Zdi se, da mora delež svoje zadolžitve v BDP držati precej pod maksimalno višino glede na svoj gospodarski potencial. Neobstoječi sistem prestrukturiranja javnega dolga na ravni denarne unije in ukrepanje ECB kot posojilodajalca v skrajni sili po ključu kapitalskega deleža posamezne države v kapitalu ECB pomembno zmanjšujeta prostor za fleksibilnejšo politiko javnega dolga in za višjo gospodarsko rast.
Na koncu ne smemo pozabiti, da dolg ni samo obveznost in problem, ampak je tudi priložnost, tako za upnike kot za dolžnike. Omogoča namreč povezovanje presežka varčevanja in presežka investicijskih projektov tudi čez državne meje. Ali ni to tisto, za čemer bi morala stremeti kakršnakoli unija, če želi biti uspešna?
