Podnebne spremembe so zarota! Voda ima spomin! Ameriška vojska v letalsko gorivo priliva kemične spojine, ki jih letala trosijo po zemlji, da bi vplivala na naše misli! Cepljenje otrok je smrtno nevarna zarota farmacevtske industrije! Astrologija je visoka znanost! Piramide v Bosni so stare 10.000 let! Znanstveniki nam prikrivajo resnico, ker so sužnji kapitala in korporacij!
Če bi se danes sprehodili po mestu in spraševali ljudi, bi zlahka našli tiste, ki bi se strinjali vsaj z eno od naštetih trditev. Še največ bi utegnilo biti tistih, ki bi se strinjali z zadnjo – da je znanost ena sama velika zarota. To so ljudem povedali prijatelji. O tem so brali na internetu.
Znanost mora komunicirati
»Za znanost me ne skrbi,« se nasmeje filozof z ljubljanske filozofske fakultete Luka Omladič. »Znanstvena dejavnost je močnejša kot kadar koli prej v zgodovini in njen doseg strašansko narašča. Problem pa je, če se znanost odtuji od družbe, če med znanstveniki in javnostjo ni dialoga.« Omladič se zaveda javnomnenjskega prepričanja, da so znanstveniki del elite, ki ni povezana z ljudstvom.
Slovenski znanstveniki, pravi Omladič, so – ironično – v resnici vse prej kot del elite. »Prekarizacija je dosegla tudi znanstveno sfero, zlasti mlajše raziskovalce. Ti nimajo eksistencialne varnosti, odvisni so od vsakokratnega projektnega denarja in ne vedo, kaj jim prinaša prihodnost. V negotovosti pa se znanstveniki neradi javno oglašajo in ne razpravljajo o dogodkih v znanstveni sferi. Niso kritični, saj bi se hitro lahko komu zamerili in bi bila njihova kariera ogrožena.«
Vendar, opozarja Omladič, to znanstvenikov ne odvezuje obveznosti, da komunicirajo z javnostjo in razlagajo, kakšno je njihovo delo. Da pojasnjujejo, kaj od tega, kar ljudje mislijo, da vedo, je res in kaj ni res.
Opozarjanje na težave, preden postanejo afere
Omladič se je pridružil znanstvenima kolegoma, fiziku in filozofu Sašu Dolencu in kemičarki Urši Opara Krašovec, v pobudi za ustanovitev civilnodružbenega monitorja etike v znanosti. Ta naj bi deloval kot stičišče mnenj in častno razsodišče. »Bil bi okvir za odprto konstruktivno razpravo o najrazličnejših znanstvenih vprašanjih,« je v vabilu na današnji posvet, ki bo potekal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zapisala Urša Opara Krašovec. »Cilj je vzpostaviti mehanizem za opozarjanje na težave, še preden se te prelevijo v medijsko odmevne afere,« je dodala.
Funkcijo monitoringa že dvajset let opravlja znanstveni internetni blog Kvarkadabra. »Kljub temu da medijske afere zmanjšujejo ugled znanosti v Sloveniji, je po drugi strani povsem jasno tudi, da brez močnega javnega pritiska nujno potrebnih sprememb v domači akademsko-raziskovalni skupnosti ni mogoče izvesti,« je neformalni skrbnik Kvarkadabre Sašo Dolenc v sodelovanju s kolegoma zapisal na blog. Urša Opara Krašovec je poleg konkretnih primerov kršitve znanstvenih načel, kot so plagiati tujih znanstvenih del ali izvajanje neznanstvenih poskusov (doktorat o spominu vode), opozorila še na nepravilnosti v razdeljevanju denarja za znanstvene raziskave, ki ga izvaja agencija za raziskovalno dejavnost ARRS. »Težave imamo s kriteriji ocenjevanja znanstvenih dosežkov, habilitacijskimi postopki za visokošolske učitelje in v zaposlovalni politiki,« je naštela.
Od mobinga do astronomskih honorarjev
V zadnjem obdobju je znanstveno in akademsko sfero pretreslo šikaniranje na mariborski univerzi, pa odpovedi pogodb profesorjem na primorski univerzi, afera z dodatki za stalno pripravljenost profesorjev, tudi nekdanjega finančnega ministra Dušana Mramorja, in škandal zaradi izplačila astronomskih honorarjev nekdanji ministrici za izobraževanje in znanost Stanki Setnikar Cankar.
O tem se mora znanstvena sfera javno pogovoriti, v debati pa mora sodelovati tudi javnost, torej družba, ki znanstveno dejavnost financira. »V Resoluciji o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (ki jo je sprejel državni zbor, op. p.) je zapisano, da bi morali ustanoviti častno razsodišče za področje znanosti,« je spomnila Opara-Krašovčeva. »Tovrstna častna razsodišča v drugih evropskih državah dobro delujejo. V Slovenji pa prave volje doslej še ni bilo.« Nekaj načelnih posvetov na to temo je bilo v preteklosti sicer že izvedenih, tokratna pobuda, ki jo je podprla tudi Slovenska komisija za Unesco, pa je doslej najbolj konkretna.
