Marca je na Univerzi v Ljubljani (UL) raziskovalka Nada Verdel doktorirala iz teme, ki je med kemike, fizike in biologe vnesla veliko nemira. Raziskovala je dokaj neznane in znanstveno še ne dokončno potrjene lastnosti vode, na katere opirajo svoje delovanje tudi homeopati, ki verjamejo, da ima voda spomin. V doktoratu homeopatija sicer ni nikjer izrecno omenjena, a raziskovanje Nade Verdel nedvomno sega na to področje.
Zavite poti do doktorata
Verdelova je doktorat pripravljala tri leta, zagovor pa ji je vzel še nadaljnja tri leta. Po prvotni potrditvi teme na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (BF) so se pred zagovorom nekateri člani komisije iz nje izločili. Razlogi za izstop so bili različni. Profesorji naj bi navajali predvsem to, da se na področje ne spoznajo. Iz pogovorov s poznavalci dogajanja je mogoče sklepati, da je bil razlog za umik prav kontroverznost teme.
Ko je bila leta 2011 na BF komisija za zagovor končno na novo oblikovana, je Verdelova doktorat lahko zagovarjala. A zagovora ni opravila. Člani komisije, ki so njenim ugotovitvam nasprotovali, zlasti ostro profesor Peter Maček, so preglasovali njena mentorja in somentorja. Razlogi za zavrnitev so bili po neuradnih informacijah povezani z različnim razumevanjem (in neodobravanjem) uporabljenih metod, s katerimi je Verdelova preverjala, kakšne so lastnosti vode po tistem, ko je vanjo primešala manjše količine drugih snovi in jo pustila stati daljši čas. Na zavrnitev se je Verdelova pritožila. Na fakulteti in pozneje na univerzi so različni senati oblikovali več komisij, ki so preverjale, kaj se je zgodilo.
Naposled je lani prejšnji rektor UL Stanislav Pejovnik predlagal oblikovanje nove komisije za zagovor, ki naj vključuje tudi rektorja in dekana biotehniške fakultete. Nova komisija za zagovor doktorata je bila dokončno oblikovana v času sedanjega rektorja Ivana Svetlika. Ponovni, tokrat uspešni zagovor je bil opravljen 24. marca letos. »Zagovor je bil izveden v skladu s postopkom za zagovor doktorskih disertacij, kjer je bila rektorjeva vloga, da poskrbi za ustrezno izpeljavo,« so nam pojasnili na UL. »V komisiji so bili poleg rektorja (sicer družboslovca, op. p.) še dva profesorja z zadevnega področja ter dekana BF in fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.« Mentor Nade Verdel, profesor Igor Jerman, direktor zasebnega inštituta Bion, kjer se med drugim ukvarjajo z raziskovanjem spomina vode, je bil iz nadaljnjih postopkov izločen že leta 2011, po prvem neuspešnem zagovoru. Somentor Peter Bukovec s fakultete za kemijo je v komisiji ostal. Na rektoratu UL poudarjajo, da se je kandidatka v zagovoru »sklicevala na priznane avtorje in njihove objave v uglednih mednarodnih revijah«. Podobno nam je zatrdil tudi Pejovnik, ki Verdelovo podpira. V rektoratu dodajajo, da je »povsem legitimno, da imajo različni strokovnjaki različna mnenja«.
Po uspešnem zagovoru protest profesorjev
Zanimalo nas je, kako to, da je bil doktorat nazadnje opravljen na ravni univerze. »To se je zgodilo tudi zato, ker posamezni člani, ki so bili imenovani v komisijo za oceno doktorata, niso pravočasno, že pri odobritvi teme in potem pred zagovorom, ko so pripravljali poročilo o disertaciji, jasno sporočili svojih pomislekov in nesoglasij, temveč so to storili šele pri prvem zagovoru oziroma so se umaknili iz imenovane komisije,« pojasnjujejo v rektoratu UL. Po naših informacijah vsi tisti, ki so prvotno potrdili temo, pozneje niso bili več udeleženi v postopkih, kandidatka pa je vmes tudi deloma spremenila načrte.
Trije profesorji, Peter Maček in David Stopar z BF ter Slavko Pečar s fakultete za farmacijo, zdaj doktoratu oporekajo in opozarjajo, da so bila z opravljanjem drugega zagovora na ravni univerze kršena pravila. Statut UL namreč ne določa tovrstnega nadaljevanja postopka, ko se ta konča na fakultetah, zato gre po njihovem mnenju za nevaren precedens, kršenje statuta univerze in njenega etičnega kodeksa pa tudi pravil BF, so zapisali v pismu, ki ga hranimo v uredništvu. Trojica profesorjev je senat BF in senat fakultete za kemijo v pismu pozvala, naj o »spornem pridobivanju doktorskega naziva Nade Verdel« opravita razpravo in sprejmeta ukrepe. Na univerzi pa vztrajajo, da gre za »različne poglede na določena področja in za razhajanja v presojanju znanstvenih metod, kar mora biti na univerzi dopuščeno«. K temu dodajajo: »V znanosti ne pristajamo na logiko dokončnih resnic.« Univerzitetna komisija za doktorski študij naj bi v prihodnje v tovrstnih primerih »bolj natančno opredelila postopek odločanja«. Pri tem bo »upoštevala tudi to, da se morebitna strokovna nesoglasja ne bodo lomila na hrbtih doktorandov«. Po podatkih UL takšnega primera – da bi neuspešno zagovarjanje doktorata na fakulteti prenesli na raven univerze – še ni bilo.
Voda kot znanost in posel
Po uspešnem zagovoru Verdelova čaka na slovesno podelitev doktorskega naziva. Datum tega dogodka še ni razpisan, po naših informacijah pa naj bi tisti, ki njenemu doktoratu nasprotujejo, nasprotovali tudi slovesni promociji. Naši pogovori z udeleženci postopkov, ki jih zaradi občutljivosti tematike večinoma (še) ne moremo citirati, razkrivajo, da gre za temeljno vprašanje, komu ali čemu verjeti. »Informiranost« oziroma »živost« vode, v kateri naj bi se pod določenimi vplivi iz okolja molekule začele trajno obnašati drugače, je tema, ki se v znanosti pojavlja že več desetletij. Zagovarjali so jo in še jo zagovarjajo tudi nekateri zelo ugledni znanstveniki, med njimi Nobelov nagrajenec za medicino Luc Montagnier. Članke v prid homeopatiji sta objavljali tudi že reviji Nature in Science. A po mnenju večine znanstvenikov zadeve še niso bile ustrezno dokazane. Večina jih je zato prepričana, da voda nima posebnih lastnosti, ki jih preučujejo raziskovalci, kot je Verdelova. Nekateri znanstveniki, s katerimi smo govorili, opozarjajo, da bi morali kolegi ločevati med tem, kaj delajo v službenem in kaj v zasebnem času. Dejstvo je tudi, da so »informiranost« vode in njeni domnevni blagodejni učinki s prodajo izdelkov s tega področja že postali donosen biznis.
