Po brezhibni urejenosti in brezmadežnih fasadah je Linz zares – avstrijski, če lahko uporabimo tavtološki pridevnik, s katerim bi lahko opisali tudi »turistocentrično« smer, ki jo zadnja leta zasleduje slovenska prestolnica pod aktualnim županom. Razlika med obema mestoma pa je gotovo ta, da lepotičenje ulic Linza ni zgolj puder, ki prekriva revščino in predstavlja butično nakupovalni in kulturno uživaški poligon za premožne meščane, ki jih je vse manj, predvsem pa seveda turiste. Posnetki mesta iz zraka, ki si jih lahko ogledamo s posebnim interaktivnim zemljevidom in svinčnikom v »muzeju prihodnosti« Ars Electronica ali pa natisnjene na tla ogromne pokrite površine v »Kulturni četrti«, razkrijejo, da je večina stanovanjskih objektov v mestu enodružinskih hiš – z bazenom. In to v precej vlažnem kontinentalnem podnebju. Ja, Avstrijcem gre dobro. Seveda, saj celo industrijsko mesto, ki leži v neposredni bližini Hitlerjevega rojstnega kraja in kjer je (neuspešno) hodil v šolo, znajo »prodati« turistom. Še bolj znajo vanj vlagati – in v njem živeti. Predvsem pa si to lahko privoščijo.
Industrija in ekologija
Linz zna vsako svojo bolj ali manj zanimivo posebnost spremeniti v atrakcijo – celo iz nekoč sramotne industrije jekla, ki je mesto zgolj onesnaževala, so s specializacijo proizvodnje v kakovostne in zunajserijske proizvode podjetje v sicer toneči panogi uspeli spremeniti v zgodbo uspeha. To je glavni vir blaginje mesta, ki tako lahko nenehno vlaga v infrastrukturo in kulturo. V delujočem obratu je odprt ličen muzej, kjer se je mogoče poučiti o jeklarski tehnologiji.
To je primer, kako je celo industrijo mogoče spremeniti v turistično atrakcijo. In ob izdatnem vložku v kvaliteto življenja, kamor spadajo tudi zelene površine in (Jankovićeve mokre sanje) kopalno čista reka, jim je v zadnjih letih uspelo združiti protislovna pojma »industrijsko« in »zeleno«.
Inovativne ideje
To pa ni edina »zunajškatelna« zamisel – muzeje sodobnih umetnosti postavljajo na strehe historičnih stavb (Höhenrausch). Vsakoletna postavitev je obnovljeni labirint iz začasnih lesenih mostičev in potk, ki obiskovalca vodijo skozi podstrešja in ostrešja starega nunskega samostana, nunske cerkve in sosednjih stavb.
Tik pod koničasti vrh ostrešja neogotske stolnice iz devetnajstega stoletja je umeščena skromna samica, kamor se lahko vsakdo, pod pogojem, da pusti doma telefon in računalnik, umakne za teden dni. A pozor, askeza ni zastonj in tudi ne na razpolago kadar koli, treba je počakati na vrsto.
(Preobilna) kultura kot vrednota
Mesto Linz je bilo skupaj z litovsko Vilno leta 2009 kulturna prestolnica Evrope in v nasprotju z Mariborom, kjer po štirih letih ni več sledu o EPK, je s pridobljenim denarjem ogromno gradil – denimo arhitekturno sodoben grajski muzej. Pri kulturi niti pri najsodobnejši tehnologiji v Linzu res ne varčujejo, nam se zdijo prav potratni. Če je to do določene mere še razumeti v zvezi z medijsko umetnostjo, kjer gre za presečišče s tehnološkimi inovacijami, za kar je mesto prejelo prestižen Unescov naziv, pa je preobilje vsakovrstnih »interaktivnosti« zares redundantno.
Zelo očitno je to v novi, leta 2013 končani in 185 milijonov evrov vredni operni hiši (Musiktheater am Volksgarten), kjer ima vsak sedež svoj ekran za večjezične podnapise, v preddverjih pa so v skoraj vse stene in celo točilne pulte vgrajene takšne in drugačne glasbeno-edukativne inštalacije.
Vse na svojem mestu
Vse je pospravljeno in vse ima svoj predalček. Tudi grafiti. Če je v Ljubljani občina odredila stene, na katere je legalno risati (kar je v temeljnem nasprotju z idejo grafita), za druge površine pa »človeka spodbujala, naj čuva svoje mesto«, je avtonomna, ulična umetnost v Linzu v celoti pospravljena. In to tja, kjer ne moti – v industrijsko pristanišče na Donavi.
Pa niti to ni kakšna samonikla ilegalna umetnost. Skupina »kreativcev«, ki so si tam postavili pisarno iz zabojnikov, si je želela okrasiti delovni okoliš in je povabila znane grafitarje iz Evrope in Amerike (Aryz, Lords, Nychos, Roa) – vse to ob dogovoru z lastniki industrijalci in celo ob njihovi delni finančni spodbudi. Drugi del, potreben za produkcijo, pa pridno nabirajo z ladjicami, ki vozijo turiste po galeriji fresk (Mural Harbor). Vse lepo in prav, bi lahko rekli. V tem mestu je za vse in vsakogar mesto. No, skoraj za vse. Seveda je, kot si lahko mislimo, tudi naval beguncev velik, a v tem snažnem mestu preobilja, tako kot v celotni zaostrujoči se avstrijski azilni politiki, niso najbolj zaželeni.
