Ko so ob prenovi Špice naleteli na arheološka kolišča iz časov, ko je na drugi strani Sredozemlja Keops gradil svojo piramido, so se na zavodu za varstvo kulturne dediščine odločili, da se najdišče zasuje. Pojasnili so, da so s tem ustavili proces degradacije mokrega lesa, najdišče pa ohranili, morda za prihodnje rodove, ki bodo imeli boljše tehnološke rešitve.
Arhitekta Milan Kovač in Peter Kerševan, aktivista za ohranitev kulturne dediščine v Ljubljani, sta to razumela kot uničenje kolišča »Brkatega soma«. Kljub temu sta pripravila predlog: kar je ostalo, rekonstruirati in pokazati v manjšem podzemnem muzeju, dodati koliščarsko otroško igrišče, skupaj z Botaničnim vrtom Ljubljana pa posaditi rastlinje iz tistih davnih časov. Predlog je navdušil marsikoga, predvsem strokovnjake, tudi akademike, vendar dlje od začetnega navdušenja ni šlo. Ustavilo se je pred mestnimi vrati.
Predlogi mestni občini
»Najino prizadevanje izvira iz pripadnosti stroki; ni nama vseeno za mesto in njegovo kulturno dediščino. Nimava nobenih osebnih ali finančnih interesov,« poudarja Peter Kerševan.
»Meščane želiva le opozoriti na neverjetno kulturno vrednost, ki jo imamo na Špici, ker očitno vsi tega niso dobro razumeli. Ko enkrat takšno dediščino uničiš, jo uničiš za vedno,« dodaja Milan Kovač. Ne mislita, da je njuna zamisel edina primerna, želita pa si vsaj razprave. Očitno njune zamisli le niso tako slabe, saj sta mestu predlagala že več rešitev, ki so se, zanimivo, potem tudi pojavile, le avtorstvo se je pripisalo drugim. Taka je recimo bordura okrog Robbovega vodnjaka ali pa ideja Emonske poti.
Oba imata veliko izkušenj iz tujine; Kovač je na primer na Kitajskem izdelal projekt, pri katerem so s posebno tehniko zaščite reševali dva tisoč let staro grobnico iz dinastije Han na površini. Mavzolej Han Yang Ling, največji podzemni muzej na Kitajskem, je dobil najprestižnejše kitajske nagrade. Prav s to tehniko bi lahko ohranili tudi najdišče na Špici. In njuna rešitev bi bila nekajkrat cenejša, kot so doslej že zapravili denarja za prenovo Špice.
Neprijetna vprašanja
Arheologe arhitekta sprašujeta, zakaj so po nepotrebnem požagali vse ostanke nekdaj mogočne naselbine, in to brez vsake klimatološke dokumentacije. Ali pa, zakaj so odrezane kole kolišča ponovno zakopali, kljub mnenju strokovnjakinje dendrologinje, da se proces degradacije in dokončnega uničenja mokrega lesa s ponovnim zakopom ne ustavi. S tem so po njunem ravnali strokovno neetično, popuščali naj bi tudi lobističnim pritiskom naročnika.
MOL pa recimo sprašujeta, kako to, da so odlok za zaščito bornih arheoloških ostankov kolišča na Špici uredili šele štiri leta po njegovem uničenju. Na upravni enoti sploh ni dokumentacije o gradbenem dovoljenju ali o odstranitvi arheoloških izkopanin, kar nakazuje že na kaznivo dejanje uničenja pomembne arheološke dediščine, o čemer govorijo številne konvencije ICOMOS, ki jih je ratificirala tudi naša država.
Vseeno pa ostajata optimistična: še vedno je mogoča rekonstrukcija in-situ na podlagi zavrženih kolov, lahko se uredi lesen tlak na podlagi arheološke dokumentacije, mogoča je tudi predstavitev silhuete koliščarske naselbine. In še vedno je mogoča ureditev arheološkega parka. »A o tem mora odločiti MOL, kjer se morajo pred tem otresti trme in prestiža,« sta prepričana.