No, morda bodo na štabno dolžnost kmalu postavili katerega od brigadirjev, ki bo potem v bližnji prihodnosti zasedel generalski položaj oziroma bo, če bo novi obrambni zakon končno že pod streho, general postal avtomatično s prerazporeditvijo na delovno mesto, za katero je predpisan čin generala. Takrat bo nemara tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil Borut Pahor, ki je v vlogi premierja devete vlade kot prvi grobo napadel obrambne finance, zadovoljen z imenom novega načelnika generalštaba in morda bo takrat, recimo prihodnjo pomlad, vojsko končno prevzel kdo z bolj markantnim nastopom.
Morda. A precej bolj kot futuristične napovedi o konsolidaciji sistema danes najeda dostojanstvo države dejstvo, da so razmere v obrambnem sistemu trenutno prej razsute kot sestavljene in prej obupne kot ne. Kabinetni direktorji v upravnem delu ministrstva in njihovi ekvivalenti v sistemu, vojaški uslužbenci, bodo ob prebranem morda zavrteli telefonsko številko kakšnega vplivnega politika, a civilnemu trgu dela nekonkurenčni Slovenski vojski to ne bo prav nič pomagalo. Zgolj z zanikanjem, da iz vojske bežijo vojaki, predvsem tisti najboljši in najbolje izurjeni, teh ne bodo prepričali, naj se vrnejo.
Natančne številke, koliko nekdanjih pripadnikov enote za specialno bojevanje trenutno prodaja svoje znanje tujim vojskam, milicam, varnostnim agencijam in podjetjem, ki najemajo vojaške profesionalce, v generalštabu uradno ne poznajo. Menda teh podatkov niti ne zbirajo. Poveljniki vojaških enot so nekoliko bolje poučeni, a njihovi podatki so neuradni: po tujskih legijah, na strani milic v Afganistanu in še kje, pred malijskimi rudniki zlata in v različnih pollegalnih podjetjih naj bi službovalo več ducatov takšnih ljudi. Govorimo o posameznikih, ki poleg različnih vrst transporta (padalstvo, potapljaštvo, uporaba različnih vozil) obvladajo tudi različno znanje, tehnike in jezike, da se lahko hitro uporabijo za delovanje v različnih okoljih in na različnih vzporednikih.
Nekaj teh mož te dni protestira, ker smo jih v Dnevniku lokalizirali (Mali), razkrili njihove naloge (uradno so varnostniki) in osvetlili, zakaj so kljub napornemu in ne nazadnje precej dragemu šolanju zapustili slovenske oborožene sile. Pač zaradi plače. Specialcev očitno niti visok plačni faktor, ki so ga ti pripadniki SV deležni med polletnimi udeležbami na mednarodnih misijah, ne odvrača več od pobega »na svoje«.
To lahko pomeni zgolj to, da Slovenska vojska ne zmore več zadržati v svojih vrstah niti najbolje plačanega in najbolj kvalificiranega osebja, ki ga država najbolj potrebuje. To lahko pomeni zgolj to, da se Slovenska vojska strmo približuje točki nič, zaradi česar je problem precej bolj resen, kot se morda komu zdi. Sistema namreč ne zapuščajo le slabo plačani vojaki, temveč specialci, ki s svojim odhodom v njem ne puščajo le kadrovskih lukenj, temveč mu znižujejo intelektualni potencial in mu jemljejo kondicijo.
Nekdanji pripadniki specialne enote v Maliju prek angleške agencije delajo za lastnika zlatega rudnika, ki je po rodu, pravijo viri iz vojaških obveščevalnih vrst, Slovenec. Ta pravi, da ni dolžan nikomur nič pojasnjevati. Za isto držo so se morali odločiti tudi ti nekdanji specialci. In za isto govorico tišine so se odločili tudi v obrambnem kokošnjaku. Kako dolgo še?
