Evrazijska in indijska tektonska plošča sta se v zadnjih šestdesetih milijonih let zmanjšali kar za polovico, do letos pa nihče ni vedel, kam je v tem času izginila vsa ta zemlja. Doslej nerešljivi uganki je do dna prišla ekipa geologov z Univerze v Chicagu, ki je ugotovila, da je polovica celotne mase teh dveh plošč zdrsnila pod zemeljsko skorjo v zemeljski plašč. Gre za izjemno dognanje, saj so bili strokovnjaki do zdaj prepričani, da je zdrs kontinentalne zemeljske skorje v zemeljski plašč nemogoč.
Pred 200 milijoni let je bilo površje našega planeta videti precej drugače kot danes. Celine, ki jih poznamo, so tvorile eno velikansko celino z imenom Pangea, kar dobesedno pomeni »vsa zemlja«. Da so se danes ločeni deli nekoč držali skupaj, so raziskovalci dokazali na podlagi ujemanj kamnin na različnih celinah, ledeniških usedlin (ostankov paleozoika, v katerem je planet prekrival led) in gorskih verig, ki se začnejo na eni celini, končajo pa na drugi.
Kot vemo, se zemeljsko površje preoblikuje zaradi tektonskega delovanja, torej gubanja in prelamljanja zemeljske skorje. Po teoriji tektonskih plošč je Zemlja mozaik dvanajstih takšnih plošč, oceanskih in kontinentalnih. Pri prvih je zemeljska skorja tanjša in gostejša, zato ob premikih tektonskih plošč oceanske potonejo in zdrsnejo v zemeljski plašč, v katerega se sčasoma pomešajo. Ker je sestava kontinentalnih plošč drugačna, pri teh je skorja debelejša in redkejša, so bili geologi do zdaj trdno prepričani, da se ob stiku z zemeljskim plaščem te plošče obnašajo kot napihljiva žoga, če jo potopimo pod vodno gladino in jo izpustimo – vedno se vrnejo na površje.
Vedenje o delovanju tektonskih plošč obrnili na glavo
Da obnašanje tektonskih plošč ni povsem takšno, za kakršno smo ga imeli do sedaj, so ugotovili geologi s chicaške univerze, ki so preučevali trčenje evrazijske in indijske tektonske plošče, izjemno počasen proces, ki se je začel pred 60 milijoni let in še vedno traja. Čeprav se je del izpodrinjene zemeljske skorje nagubal v Himalajsko gorovje, del je ustvaril jugovzhodno Azijo, nekaj te skorje pa je v obliki sedimentov pristalo na dnu oceana, so ugotovili, da je razlika med današnjo maso indijske in evrazijske plošče in tisto izpred 60 milijonov let vendarle ogromna.
Raziskovalci, ki so se s podobnimi izračuni mase pred trkom in po njem ukvarjali v preteklosti, so številke do ujemanja spravili »na silo, da bi se skladale s tem, kar mislimo, da vemo o delovanju tektonike«, je dosedanja napačna sklepanja pojasnila članica chicaške raziskovalne ekipe Miquela Ingalls.
Ingallsova in njena sodelavca pa se niso zadovoljili s tem, kar že vemo, ampak so s ponovnim preučevanjem podatkov o premikih plošč prišli do sklepa, da je edino logično pojasnilo za izginotje tolikšne količine zemeljske skorje, da se je ta pogreznila v zemeljski plašč. Do zdaj smo verjeli, da je to, vsaj v tolikšnem obsegu, nemogoče. »Prej smo mislili, da zemeljska skorja in zemeljski plašč drug na drugega vplivata relativno malo. Naše ugotovitve pa kažejo, da ni tako,« je povedal David Rowley, profesor geografske znanosti, ki je sodeloval pri projektu.
Dognanje rešilo številne geološke uganke
Z letošnjimi izsledki raziskovalci niso rešili le uganke o izginuli zemlji, ampak so odgovorili tudi na nekatera druga vprašanja o kemijski sestavi zemeljske skorje in plašča. Do zdaj strokovnjaki denimo niso znali pojasniti, zakaj sta v lavi, ki jo bruhajo vulkani, pogosto svinec in uran, ki ju je v kontinentalni skorji sicer na pretek, v plašču, od koder pride magma, pa naj ju ne bi bilo. Ker zdaj vemo, da lahko tudi kontinentalna skorja potone v zemeljski plašč, znamo pojasniti tudi, kako sta tja prišla omenjena elementa.
