Slovenci 86 odstotkov poti po kopnem opravimo z avtomobilom, kar nas po raziskavah uvršča na visoko tretje mesto v Evropski uniji. Zato ne preseneča, da smo v samem vrhu tudi po deležu družinskega dohodka, ki ga namenimo za mobilnost: šestnajst odstotkov ali dva odstotka več, kot namenimo za hrano. Več za transport namenijo le še v Luksemburgu, medtem ko so naše sosede precej za nami – na Hrvaškem gospodinjstva namenijo za to 12,6 odstotka, v Italiji 11,9 odstotka, na Madžarskem 13 odstotkov, v Avstriji pa 12,8 odstotka. Hkrati z motorizacijo je Slovenija doživela močan upad povpraševanja po javnem prevozu. Če se je leta 1981 64 odstotkov ljudi vozilo v službo z javnim potniškim prometom, se jih danes vozi le še desetina.
Zaradi vse večjih stroškov neučinkovite mobilnosti in slabega vpliva na okolje se občine v zadnjih letih trudijo izdelati celostne prometne strategije, ki naj bi na lokalni ravni zagotovile premik v razmišljanju od asfaltiranja lokalnih cest in oblikovanja krožišč k bolj celovitemu razmisleku o prometni mobilnosti nasploh. »Vendar praviloma potem šepa pri izvedbi, zato je tako pomembno, da si odločevalci osebno pogledajo, kako so kje drugje že izpeljali uspešne projekte,« pravi Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora, ki je skupaj z društvoma Cipra in Focus sodeloval pri pripravi zbornika dobrih praks na področju trajnostne mobilnosti.
Trajnostno je tudi krožišče
»Poskušali smo pokazati, kaj je trajnostna mobilnost in kaj ne. Ker je trajnostna mobilnost postala že taka puhlica, da se uporablja tako na javnih razpravah o prostorskih načrtih kot na odprtju novega krožišča,« pravi Peterlin, ki težave, ki jih ima Slovenija z javnim prometom, pripisuje tudi selitvi prebivalstva iz mest na obrobje.
Čeprav je nekaj pozitivnih primerov tudi iz tujine, pa zbornik vendarle lepo poudari, da včasih ni treba daleč po dober zgled. Od več kot dvajsetih primerov dobrih praks v zborniku je večina slovenskih, še posebej tudi na tem področju izstopa Ljubljana, ki je po besedah prometnega načrtovalca Andreja Cvara za slovenske razmere zgodaj pristopila k trajnostnemu prometnemu načrtovanju. V nadaljevanju predstavljamo najzanimivejše primere dobrih praks.
Zavod Sopotniki in Prostofer
Za kaj gre: brezplačni prevozi na klic.
Zavod so ustanovili mladi iz obalno-kraške regije leta 2014, da bi starostnikom z ruralnih območij pomagali pri vključevanju v aktivno družbeno življenje in spodbujali medgeneracijsko sodelovanje. Prostovoljci brezplačno prevažajo starejše po občinah Hrpelje - Kozina, Divača in Sežana. Občan en teden pred potrebo po prevozu stopi v stik z zavodom, kjer poiščejo prostovoljca in mu posredujejo vse potrebne informacije. Prostovoljec pobere potnika na dogovorjenem mestu. Če mu ta plača, mora podpisati obrazec o donaciji. Trenutno imajo že več kot 110 rednih uporabnikov, ki jih vozi 23 prostovoljcev. Prevoze na klic opravlja tudi pobuda Prostofer, ki prav tako temelji na prostovoljnih voznikih.
Kavalir
Za kaj gre: brezplačni lokalni prevoz.
Kavalir je brezplačno mini električno vozilo za prevoz potnikov na klic. Deluje v mestnem središču Ljubljane, na območju za pešce in na osrednjem delu Slovenske ceste. Kavalir nima stalnih prog, mogoče ga je poklicati po telefonu ali ujeti na ulici. Pozimi vozita dve zastekljeni vozili, poleti pa še dve odprtega tipa. Kavalirje vozijo vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, uporabljajo pa jih predvsem starejši občani in v zadnjem času vedno bolj turisti s prtljago. Med letoma 2008–2015 so prepeljali okoli 900.000 ljudi. Skupni stroški obratovanja znašajo okoli 30.000 evrov na mesec. Vključujejo plače za devet voznikov, račun za elektriko (200 evrov) in vzdrževanje vozil. Kavalirji vozijo vse dni v tednu, od 8. do 20. ure.
Ljubljanske prometne ureditve
Za kaj gre: enotna navodila za načrtovanje.
Mestna občina Ljubljana je že leta 2012 pripravila enotna merila za načrtovanje prometnih ureditev, ki v prvo vrsto ne postavljajo več avtomobilistov, temveč upoštevajo tudi potrebe pešcev, kolesarjev in uporabnikov javnega prometa. Med posebej učinkovitimi ukrepi je recimo zožitev vozišča pred prehodom za pešce, ki upočasni voznike in jim poveča vidni kot ter tako omogoča varno in udobno prečkanje. Podoben ukrep so dvignjena križišča, ki poleg prometne varnosti omogočijo udobnejšo vožnjo kolesarjem, ki se jim ni treba spuščati in spet dvigati na kolesarsko stezo. V zadnjem času so uredili tudi več križišč, v katerih se lahko kolesarji postavijo pred avtomobiliste in lahko tudi prej prevozijo križišče.
Združevanje avtobusnih šolskih prog z rednimi
Za kaj gre: povezati linijske s šolskimi prevozi.
V Grosupljem so se leta 2012 domislili, da bi okrepili javni potniški promet z združitvijo šolskih in linijskih avtobusnih prevozov. Z združitvijo prevozov dobijo možnost prevoza tudi občani iz oddaljenih krajev občine, ki nimajo avtomobila, predvsem pa tudi dijaki in študentje, ki bi jih v nasprotnih primerih morali iz oddaljenih vasi voziti starši. Rezultati združitve prevozov so pozitivni, saj so na tak način omogočili več dodatnih terminov prevozov na posamezni progi, prilagojenih tako potrebam šolarjev kot tudi potrebam dijakov, študentov in drugih uporabnikov. Pozitivno so bili sprejeti predvsem termini zgodaj zjutraj in pozno zvečer, ki brez združitve prevozov zaradi nerentabilnosti ne bi bili izvedljivi.
Brezplačni javni potniški promet
Za kaj gre: v Velenju, Novi Gorici in Murski Soboti so avtobusi zastonj.
Brezplačne vožnje z avtobusi so doslej uvedle občine Nova Gorica in Šempeter - Vrtojba, Velenje in Murska Sobota. Koncesionarju največ odštejejo v Novi Gorici, ki za brezplačni avtobus skupaj s sosednjo občino plača okoli pol milijona evrov, pol manj odštejejo v Murski Soboti, 330.000 evrov pa v Velenju. Prav v Velenju se je zaradi preglednosti prog in pogostih odhodov avtobusov, ki v konicah vozijo celo na 15 minut, model dobro prijel in na glavni progi se vozi že 1500 ljudi na dan. Zanemarljive niso niti številke iz Nove Gorice, kjer je koncesionar Avrigo leta 2014 prepeljal več kot 450.000 potnikov, in iz Murske Sobote, kjer se je s tako imenovanim sobočanom istega leta peljalo 93.000 potnikov.
Podaljšanje prog v primestna naselja
Za kaj gre: LPP je svoje proge podaljšal v sosednje občine.
LPP od leta 2008 podaljšuje mestne proge še v primestne občine. Najprej na Brezovico, potem pa še Škofljico in v Grosuplje. Trenutno so popolnoma integrirane proge številk 19 do Iga, 3 do Grosupljega in 6 do Brezovice, poleg tega je LPP skoraj povsod združil mestni in primestni promet. Ključna za potnike sta razumljiv enotni tarifni sistem vozovnic s tremi conami in to, da vse integrirane proge peljejo skozi Bavarski dvor ali postajo Pošta in se ustavijo na več postajah mestnega prometa. Leta 2010, pred podaljšanjem mestne proge, se je z medkrajevno linijo Grosuplje–Ljubljana prepeljalo 294.656 potnikov. Nova proga 3G pa ima že od leta 2011 izjemen uspeh – kar 40-odstotno povečanje števila potnikov, na več kot 400.000 na leto.
