Južnoafriška republika je včeraj napovedala izstop iz Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), kar sproža bojazen pred množičnejšim odhodom afriških držav iz edinega mednarodnega sodnega organa za pregon posameznikov zaradi vojnih zločinov. Države na črni celini namreč že dlje časa očitajo sodišču, da je pretirano osredotočeno nanjo. Južnoafriška republika je svojo namero sporočila le teden dni po Burundiju, kjer je večina politikov glasovala za izstop, potem ko je ICC pred meseci napovedal preiskavo političnega nasilja v državi.
Al Baširjevo poigravanje z roko pravice
V Južnoafriški republiki trdijo, da so obveznosti do sodišča v nasprotju z njenim zakonom o diplomatski imuniteti in ji zato onemogočajo razvijanje aktivnih diplomatskih odnosov. Te trditve se dotikajo konkretnega primera: lani se je v državi na zasedanju Afriške unije mudil predsednik Sudana Omar Al Bašir. Al Bašir je edini državni voditelj, ki ga išče tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča, in sicer zaradi domnevne odgovornosti za zločine proti človečnosti, genocid in za vojne zločine v sudanski pokrajini Darfur. V svetu, zlasti med nevladnimi organizacijami, se je ob obisku krepil pritisk na oblasti v Pretorii, naj Al Baširja aretirajo, kar bi bile dolžne storiti, saj je država članica ICC oziroma podpisnica rimskega statuta, temeljnega dokumenta o delovanju sodišča.
Visoko južnoafriško sodišče je takrat na hitro presodilo, da Al Baširju ne smejo dovoliti oditi iz države, dokler ne presodi, ali so ga oblasti dolžne pridržati. Toda to ni nič pomagalo. Al Baširju so oblasti omogočile, da se je izmuznil in se vrnil v Kartum, s tem pa je na en mah zadal dva sramotna udarca – enega Južnoafriški republiki, drugega pa ugledu Mednarodnega kazenskega sodišča.
To sicer še zdaleč ni bila prva klofuta avtoriteti sodišča. Zaporni nalog za Al Baširja je bil izdan leta 2009, odtlej pa do letos spomladi pa je v tujino potoval 75-krat, in to v 22 različnih držav, sodeč po poročilu medijske organizacije Nuba reports. Sedem od teh držav je podpisnic rimskega statuta in bi bile Al Baširja torej dolžne aretirati. Večina poti je bila po Afriki.
ICC »orodje interesov Zahoda«
Južnoafriška republika zdaj trdi, da ne more izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz rimskega statuta, ker da so v nasprotju z njenimi domačimi zakoni. Ti namreč oblastem omogočajo, da tujim voditeljem podelijo diplomatsko imuniteto, kar so storile tudi v primeru obiska Al Baširja. Ker pa so mednarodne obveznosti nad domačo zakonodajo, se je Pretoria odločila, da izstopi iz ICC.
Med zagovorniki sodišča zdaj obstaja bojazen, da bodo Burundiju in Južnoafriški republiki sledile še druge države na črni celini. Afriški državniki namreč že dlje časa obtožujejo ICC, da je nesorazmerno osredotočen na njihovo celino in da je v bistvu orodje v rokah Zahoda za uveljavljanje njegovih interesov. Te obtožbe so postale posebej glasne, ko je sodišče leta 2007 obtožilo kenijskega predsednika Uhuruja Kenyatto za povolilno nasilje, ki je vzelo na stotine življenj. Obtožnico so kasneje umaknili.
Zagovorniki ICC pa navajajo, da so vse obtožnice sodišča proti afriškim politikom razen dveh spisali lokalni tožilci in da mu zato ni mogoče očitati pristranskosti.
Izstop iz ICC sicer ni mogoč takoj, ampak začne veljati eno leto po objavi namere.
