Med izseljenci v Afriki so eni najbolj številnih pripadniki francoskega naroda. Leta 2012 je bilo po nekaterih ocenah v podsaharski Afriki 117.300 francoskih državljanov. Številka se zaradi poslovnih priložnosti, ki jih nudi kontinent, stalno povečuje.
»Francozi imamo z Afriko poseben odnos. Zapleten, na trenutke tragikomičen, vendar kot da ne znamo živeti drug brez drugega,« je dejal Sebastian, ki v Abidžanu živi od leta 2010. Zaposlen je kot farmacevt pri francoskem podjetju CFAO, ki ima dolgo tradicijo poslovanja v Afriki (od leta 1887). Sebastian se je naveličal francoske prestolnice, kjer je odraščal, ter se podal v Slonokoščeno obalo. Medtem ko je podjetje CFAO sprva obvladovalo avtomobilsko industrijo, se je kasneje preusmerilo v farmacevtsko industrijo, v zadnjem času v računalniško tehnologijo ter v nakupovalne centre. CFAO je na primer lani decembra v Abidžanu odprl prvi nakupovalni center, vreden 66 milijonov ameriških dolarjev. V prihodnosti nameravajo odpreti še osemdeset nakupovalnih centrov, in sicer v osmih državah v zahodni in srednji Afriki. »Menimo, da bo leta 2040 približno 250 milijonov Afričanov imelo dovolj visok dohodek, da si bo lahko privoščilo nakupovanje v takšnem centru,« pravi Sebastian, ki o vrnitvi v Francijo ne razmišlja.
Sebastianovo špekuliranje o afriškem potrošniškem razredu prihodnosti napeljuje k članku Mawune Remarqueja Koutonina Afričani živijo na kontinentu, ki ga posedujejo Evropejci!, objavljenem na spletni strani Silicon Africa. Remarque Koutonin v uvodu zapiše, da Evropejci sanjajo o tem, kako bi ves afriški kontinent spremenili v Republiko Južno Afriko ali Kenijo, kjer ima belska manjšina v lasti lokalno ekonomijo, medtem ko so Afričani razumljeni le kot konzumenti ali njihovi služabniki. »Predmet obravnave je neprijeten, vendar o njem moramo govoriti, sicer se bomo zbudili s še več Roberti Mugabeji, ki jim gre restavriranje stoletij dominacije bele manjšine in izkoriščanja ljudi v Zimbabveju odlično od rok.«
Nezakoniti finančni tokovi
Remarque Koutonin razbije vsaj dva mita; prvi je, da Zahod pomaga Afriki z milijonskimi zneski, ne da bi karkoli prejel v zameno. Ravno nasprotno: »Zadnje poročilo dokazuje, da je Afrika med leti 1980 in 2009 izgubila skoraj 1400 milijard ameriških dolarjev, ki so v obliki nezakonitih finančnih transakcij, vključno z denarjem, zasluženim s podkupninami, korupcijo, izogibanjem davkom, kriminalnimi aktivnostmi, potovale na Zahod. Gre za znesek, ki je 233-krat večji od 60 milijard tuje pomoči, ki jo Afrika prejme vsako leto. Te nezakonite finančne tokove organizirajo ljudje, ki istočasno trdijo, da pomagajo Afriki,« piše urednik Silicon Africa.
Poleg tega se v zgodbi o »gospodarski rasti Afrike« le redko opozarja tudi na njeno senčno plat. »Nič ni narobe, če se posluje z Evropejci, toda potrebujemo več enakovrednega sodelovanja in manj monopolizma,« je prepričan Remarque Koutonin. Prihodnost Afrike po njegovem mnenju ni odvisna od gospodarske rasti, pač pa od vključevanja Afričanov v gospodarske dejavnosti.
Če smo vseeno nasedli zgodbi o »gospodarski rasti Afrike«, je pod drobnogled smiselno vzeti manj znan monopolizem Francije, ki ga ta izvaja v svojih nekdanjih afriških kolonijah in ki je posledica posebne zgodovinske okoliščine. Marca 2008 je nekdanji francoski predsednik Jacques Chirac v enem izmed govorov dejal, da bo »brez Afrike Francija zdrsnila med države tretjega sveta«. Štirinajst afriških držav, nekdanjih francoskih kolonij, Franciji še vedno plačuje kolonialni dolg (za infrastrukturo, zgrajeno v času kolonializma); glede na sporazum, podpisan tik po neodvisnosti, morajo 85 odstotkov nacionalnih denarnih rezerv položiti v Francosko centralno banko. Osnova za tovrstne operacije je francoski kolonialni denar FCFA. Francosko finančno ministrstvo, ki razpolaga z denarjem, obvladuje toliko različnih držav zato, ker centralne banke posamičnih držav nimajo nikakršne avtoritete. Ko je Francija leta 1999 vstopila v evrsko območje, je konvertibilnost valute FCFA nasproti evru (fiksno 665,957 za en evro) postala odgovornost izključno Francoske centralne banke.
Afriški predsedniki, ki so poskušali ukiniti francoski kolonialni denar FCFA ter uveljaviti lastno valuto, so končali tragično. Sylvanus Olympio, prvi predsednik Toga, Modiba Keita iz Malija, Maurice Yaméogo, prvi predsednik Zgornje Volte, današnje Burkine Faso, Hubert Maga iz Benina in drugi so bili bodisi žrtve vojaškega udara bodisi so jih ubili francoski legionarji. Podatek, da se je v zadnjih petdesetih letih v 26 afriških državah zgodilo 67 državnih udarov, od tega je 16 držav nekdanjih francoskih kolonij (kar pomeni, da se je 61 odstotkov teh udarov zgodilo v frankofonski Afriki), je dovolj poveden. Države frankofonske Afrike praktično nimajo lastne denarne politike. Posamične afriške države ne vedo, kolikšen delež denarja jim pripada (sposodijo si lahko le 15 odstotkov lastnega denarja, če želijo več, jim posojilo odobrijo pod komercialnimi pogoji), niti tega, kam se reinvestirajo dobički; do »operacijskih računov«, kot to poimenuje raziskovalec dr. Gary K. Busch, ki meni, da ima Francija v svojem sefu 500 (afriških) milijard, zaradi katerih se bo z vsemi sredstvi borila z vsakim, ki bo poskušal vreči luč na temni del starega imperija, ima dostop le omejena skupina ljudi.
Ni dovolj lačna!
Da bi bila situacija še bolj tragična, kolonialni pakt ni ustvaril le institucije kolonialnega denarja, temveč je vzpostavil tudi legalen mehanizem, s pomočjo katerega je Francija zasedla osrednje mesto v političnem, vojaškem in gospodarskem življenju nekdanjih kolonij. Na področju obrambe je svoje nekdanje kolonije zavezala k temu, da iz Francije prejemajo tehnično vojaško pomoč. Francija ima monopol nad uvažanjem vojaške opreme, hkrati nudi afriškim varnostnim enotam izobraževanje, urjenje in asistiranje. Drugi del »obrambnega sporazuma« Franciji omogoča, da v afriških državah vojaško posreduje in namešča enote v vojaških postojankah. Trenutno je v podsaharski Afriki 3500 francoskih vojakov, ki so del francoske protiteroristične organizacije Barkhane. Zaradi vse večje vojaške prisotnosti Francozov v zahodni Afriki se odpira tudi vprašanje, ali ti teroriste odganjajo ali jih privlačijo. Pripadniki Al Kaide v islamskem Magrebu (AQIM) so trdili, da je bil napad marca letos na plaži Grand Bassau odgovor na francosko vojaško prisotnost v zahodni Afriki.
Francoska vojaška samovolja je prišla do izraza predvsem v Slonokoščeni obali, kjer med vsemi nekdanjimi francoskimi kolonijami v podsaharski Afriki živi največ Francozov. Državljanska vojna, ki je izbruhnila med severom in jugom države, je bila posledica usmerjenosti zdaj že bivšega predsednika Laurenta Gbagboja proti Francozom. Ko je Gbagbo poskušal končati francoski neokolonializem, ne nazadnje je v Slonokoščeni obali pod francoskim nadzorom večina javnih dobrin, od elektrike, zemlje, vode, železnic do pristanišč itd., so Francozi organizirali vojaški udar. V spektakularnem lovu za Gbagbojem, pri čemer so Francozi uporabljali tanke, helikopterje in specialne enote, so bili žrtve tudi številni civilisti. Vrhunec cinizma v tej državljanski vojni je bil, ko je francoska poslovna skupnost zaradi izgub v času krize, še posebej od leta 2006, ko so nekateri poslovneži morali v naglici zapustiti Abidžan, od vlade Alassana Ouattare zahtevala odškodnino. Ouattara, francoski nameščenec, je zahtevani znesek celo podvojil.
To, da številni francoski in tudi drugi državljani, ki zastopajo interese velikih zahodnih korporacij, v nekdanjih kolonijah niso zaradi civilizacijsko-humanitarnih nagibov, pač pa zaradi finančnih interesov, med drugim poceni lokalne delovne sile, je potrdil tudi davčni inšpektor Abdulay Traoré, zaposlen na ministrstvu v Ouagadougouju. V popoldanskem času svetuje številnim tujim podjetjem. Traoré je eden tistih, ki jih Remarque Koutonin uvršča med tiste Afričane, ki si prizadevajo za to, da bi bilo več afriškega gospodarstva v rokah lokalcev. Dolga leta je Traoré finančno svetoval lastniku pekarne na elitni lokaciji v Ouagadougouju, ki prihaja z juga Francije.
Traoréjeva sestra, zaposlena v pekarni, kjer je delala v nočni izmeni in na mesec zaslužila sedemdeset evrov, je bila pred kratkim odpuščena. »Polovica zaposlenih, štiriindvajset ljudi, nas je zahtevala povišico in boljše delovne pogoje, vendar so nas odpustili,« je dejala Traoréjeva sestra, ki so jo preostali zaposleni v pekarni, ki zdaj za isti denar opravljajo dvojno delo, obtožili, »da ni dovolj lačna«.
Monopoli francoskih korporacij
»K meni pridejo z vrečo denarja in zahtevajo, da si zanje izmislim finančno poročilo,« je dejal Traoré ob jutranjem čaju. Je oče dveh sinov, mlajši, še ne osemleten, je avtističen. Traoré je priznal, da bi denar, ki mu ga kot korupcijo ponujajo evropski poslovneži, še kako potreboval, vendar se poskuša držati načel. V času tranzicijske vlade, ki je nasledila režim burkinafaškega predsednika Blaisa Compaoréja, so mu ponudili mesto ministrovega svetovalca, vendar je odklonil. »Ne mislite, da sem rasist,« je dejal vpričo sina, ki je sedeč na masivni zofi obračal oči vase in si nekaj pel (v afriški tradiciji pravijo, da ga posedujejo duhovi), »toda številni Evropejci, ki so me prosili za nasvet, se vedejo kot na Divjem zahodu.« Compaoréjev režim jih je razvadil in zdaj mislijo, da lahko še naprej izsiljujejo. Toda Burkina Faso je zaradi civilnodružbene pobude, ki ji je uspelo vreči 27-letni režim Blaisa Compaoréja, po Traoréjevih besedah danes bolj ozaveščena.
Korupcija po Traoréjevem mnenju ni največji problem, temveč so to monopoli predvsem francoskih korporacij. Takšen primer je francosko nuklearno podjetje Areva, ki v Nigru črpa uran od leta 1968. Večinski lastnik podjetja je francoska država, ki z uranovo rudo, načrpano v Nigru, pokriva 40 odstotkov vseh svojih potreb. Mednarodni denarni sklad poroča, da je bil dobiček Areve leta 2013 devet milijard evrov, kar je skoraj dvakrat več od nigrskega bruto družbenega proizvoda. Leta 2014 je nigrski vladi uspelo doseči dogovor, da mora Areva za načrpani uran plačati 12 odstotkov davka, namesto prejšnjih 5,5 odstotka. Čeprav se je to zdel lep uspeh za nigrsko vlado, so imeli mnogi aktivisti in komentatorji ob podpisu pogodbe pomisleke; posel, ki ga v Nigru izvaja Areva, je netransparenten. Podjetje se je resda strinjalo z novimi pravili, toda če vlada ne bo vztrajala, dogovor glede višine davkov ne bo upoštevan.
V Nigru več kot 60 odstotkov ljudi živi z manj kot dolarjem na dan. Tisti, ki živijo v bližini rudnikov urana, so resno zdravstveno ogroženi. Rudniki okoli Arleta so obkroženi z milijoni ton radioaktivnih odpadkov. »Večina ljudi ne ve ničesar o tveganju,« je dejala Idaya Hassa iz Centra za demokracijo in razvoj v sosednji Nigeriji. Gre za pomanjkanje politične volje za to, da bi vzpostavili mednarodne standarde in zmanjšali ogroženost tamkaj živečih ljudi. Leta 2010 so okoljski predstavniki Greenpeacea objavili poročilo, v katerem trdijo, da raven radioaktivnosti okoli nigrskih rudnikov 500-krat presega dovoljeno vrednost. Greenpeace je Arevo tudi obtožil, da vodo v regiji uporablja za lastne potrebe, nato pa odplake zliva nazaj v nigrske reke in jezera. Zaradi vsega tega si je Areva leta 2008 prislužila nagrado Public Eye Award, ki jo nevladne organizacije podeljujejo za malomarno ravnanje z okoljem in človekom, toda predstavniki podjetja se očitno s tem pretirano ne obremenjujejo.
»Tudi v Burkini Faso je francosko podjetje Dagris, ki ima monopol nad proizvodnjo bombaža v vsej zahodni Afriki, promoviralo gensko spremenjeno seme,« je dejal davčni inšpektor, medtem ko mu je deček lezel v naročje. S prodajo takih semen bi se sponzoriranje burkinafaških kmetov spremenilo v suženjstvo. Bombaž je glavni izvozni artikel Burkine Faso. Čeprav obsega le pet do osem odstotkov bruto družbenega proizvoda, omogoča delo 700.000 ljudem oziroma 17 odstotkom burkinafaškega prebivalstva. V ruralnih predelih bombaž pomeni za kmete edini vir dohodka. Toda burkinafaški sindikati so francosko podjetje vzeli pod drobnogled.
Kako aktivne lokalne vlade lahko spodnesejo zahteve Francozov – biti prvi v vrsti, ne glede na druge, cenejše ponudnike – je davčni inšpektor pojasnil na primeru podjetja CFAO, ki ima ekskluzivno pravico uvažanja vozil znamke Toyota v zahodno Afriko; CFAO je le eno izmed tujih podjetij, ki v gostujoči državi plačuje nizke davke ter dobičke preliva v zahodni svet. Tranzicijska vlada, ki je po padcu Compaoréjevega režima za obdobje enega leta (kasneje so omogočili volitve, na katerih je zmagal zdajšnji predsednik Roch Marc Christian Kaboré, ki pa obnavlja pogodbe s Francozi) prevzela vodenje države, je skoraj vse take dogovore razglasila za nične. Karte so stavili na lokalne poslovneže, ki so vladne avtomobile in avtomobile za nevladne organizacije dostavljali brez upoštevanja kateregakoli dogovora, ki jih je podjetje CFAO sklenilo s prejšnjim režimom. Francosko podjetje je zagrozilo s tožbo, toda tranzicijska vlada, na katero v zdajšnjem režimu letijo številne obsodbe, je vztrajala: podjetje CFAO je avtomobile v Burkini Faso prodajalo po zasoljeni ceni, poleg tega z burkinafaškimi poslovneži denar ostaja v državi.
»Ali zdaj razumete, zakaj Francozi niso marali tranzicijske vlade in zakaj so, ko so protestniki pred dvema letoma obkolili vladno palačo, poslali helikopter in Compaoréja dostavili v sosednjo Slonokoščeno obalo?« je dejal Abdulay Traoré, preden se je na starem motorju odpeljal v službo.
