Gledalec na 5. mednarodnem festivalu likovnih umetnosti Kranj – ZDSLU 2016 ne zmore ne psihično ne logistično obiskati niti pol prizorišč. Te težave so se organizatorji zavedali, zato se nekateri avtorji pojavljajo na več lokacijah. Obiskovalec bi moral v Kranj vsaj trikrat, pred tem pa se ure in ure ukvarjati s tem, kdaj je kaj odprto in kje. Ljudje v Kranju ne živijo s festivalom, saj povprečen domači sprehajalec ne ve niti, kje je Prešernova galerija. Povezava med prizorišči, kažipoti, plakati je neurejena, prostovoljci in drugo osebje v galerijah ni seznanjeno, kaj, kdaj in kje je kaj razstavljeno. Prebivalci mesta pa le redko zaidejo v galerije. Tako je bilo odprtje povsem nesorazmerno med peščico obiskovalcev in množico razstavljavcev, kar vodi v resen razmislek, komu so tovrstne prireditve namenjene.
Najprej so tu domači ljudje, ki bi morali dihati s prireditvijo, to pa bi začutili takoj, ko bi se izselila iz preživetih, natrpanih in redko delujočih galerij. Potem sledi PR, ki ne le da je razdrobljen, kakor je tudi prireditev sama. Dostopnost do informacij na spletu je neurejena, nepregledna, katalog ni dostopen niti na realnih lokacijah niti na spletni strani. Gledalec ne ve niti, kakšna je specifika posameznih razstavnih prostorov. Vse to vodi v razmislek, zakaj se po nešteto urah vloženega truda festival z odprtjem tudi konča.
Vprašanje teme
In končno je tukaj še vprašanje teme festivala, Digitalna podoba in klasična slika. Digitalno je danes sestavni del mišljenja slehernega človeka in umetnika. Preplet večmedijskega oziroma digitalnega in klasične slike je navzoč že vsaj od Rauschenberga dalje in se je v devetdesetih letih teoretsko razvil pod pojmom intermedijska slika, ki jo je pri nas že takrat povzdignila mlada generacija s kustosom Igorjem Zabelom. Zato so podobe na razstavi že videne in preživete. Ne le to, manjka jim avtentičnega izraza. Ko se umetnik ukvarja z mediji (digitalnim), prihajajo impulzi od zunaj in zlahka prekrijejo iskanje notranjega, posebnega izraza. Zato so nagrajena dela pravzaprav najbolj dolgočasna, ker so na izviren način prepletla tehnike, ne čutimo pa avtorja za njimi, njegovega unikatnega pogleda.
Vse skupaj je res škoda, saj so zraven odlični strokovnjaki, veliko denarja in vsa infrastruktura s podporo mesta in institucij. Zgleden katalog, močna osrednja osebnost festivala Klavdij Tutta, zgledno obravnavana dela in postopki izbire so na visoki ravni. Ni torej vprašanje, ali bo preživela klasična slika, kakor tudi ne njena vloga danes, temveč ali znamo umetnost približati ljudem in jo poseliti po vsakdanjih prostorih ali pa se še vedno gremo elitizem in zadovoljevanje interesov znancev. To pa vodi v vztrajanje ustvarjalcev pri produkciji neštetih štafelajnih del, ki jih je vse težje prodati. V času, ko je vsak od njih oddaljen le dotik s prstom.
