Letošnjemu praznovanju 400. obletnice smrti enega najpomembnejših svetovnih pisateljev Miguela de Cervantesa se je z razstavo fotografa Joséja Manuela Navie pridružila tudi Narodna galerija. Petdeset razstavljenih fotografij projekta Miguel de Cervantes ali želja po življenju prikazuje popotovanje po poteh in krajih, v katerih je živel in jih v svojem resničnem življenju obiskal avtor velikega borca proti mlinom na veter.
Po pisateljevih sledeh
Hiša v Alcalá de Henaresu, kjer se je Cervantes leta 1547 rodil, Ulica Santa Isabel, kamor se je njegova družina naselila po prihodu v Madrid, španska četrt v Neaplju, kjer je Cervantes služil vojsko, medina v Alžiru, kjer je bil vojaški ujetnik, pa vse do vhoda v kripto madridskega samostana trinitarskih redovnic, kjer so raztresene njegove kosti - Navia ni želel zgolj ustvariti nove zbirke krajev, ki jih je obiskal Španec, ki je postal slaven šele po smrti, temveč si je prizadeval Cervantesovo okolje, tako literarno kot resnično, na svojstven način popotnika prikazati kot svoje – naše. »Njegovo izjemno pestro življenje je seveda zelo dobro raziskano, a ne smemo pozabiti, da je bil Cervantes obenem avtor, ki je v literarnih delih med vrsticami izrazito rad popisoval tudi lastna doživetja. Nobeno naključje ni, da don Kihot in Sančo Pansa hodita po krajih, ki jih je Cervantes sam zelo dobro poznal, poleg tega se v romanu pogosto medbesedilno navezuje na nekatera svoja preostala dela. Biografije njegovega življenja so torej pomemben vir informacij, a še bolj dragocena je njegova lastna literatura,« pove španski reportažni fotograf.
Čas kot prvinska materija
Kot pravi, je od nekdaj prevzet nad močjo dokumentarne fotografije in njeno povezavo z literaturo, obe sta namreč osredotočeni na isto prvinsko materijo – čas, posledično pa tudi spomin. »A fotografija, čeprav je odličen sprožilec spominov, je radikalno sodoben medij, a mene vizualna podoba preteklosti tokrat ni zanimala. Kraje, ki jih je Cervantes obiskal – in za svoj čas je ogromno potoval – sem želel ujeti v sodobnosti, vendar skozi njegove oči, s cervantesovskim duhom, ki pa je še za današnje razmere zelo sodoben, brezčasen,« pravi Navia.
Njegovo zanimanje za Cervantesa je pravzaprav del njegove fascinacije nad svetom ravnic in morja, zanima ga doživljanje ljudi, ki živijo v velikih odprtih prostorih. »Ti neprekosljivi nomadi in mornarji se znajo brez opornih točk orientirati kjer koli, ta posrečena metafora pa se navsezadnje pojavlja tudi v vseh Cervantesovih delih. Še posebno v Don Kihotu, ki potuje po krajih, kjer se ne dogaja popolnoma nič – vsi dogodki so zgolj projekcija misli v junakovi glavi.«
Da je bila Cervantesova pot polna vitalizma, je očitno tudi iz prologa, ki ga je tri dni pred smrtjo zapisal v svojo zadnjo, posthumno objavljeno knjigo o Persilesu in Sigismundi: Včeraj sem prejel poslednje maziljenje in danes pišem te besede. Čas hitro teče, stiske se povečujejo, upanje pojema in ob vsem tem živim življenje z željo po življenju.
Le kako bi torej fotograf za svoj projekt lahko našel primernejši naslov, kot so bile ene zadnjih besed neverjetnega pisatelja, ki je, kot pravi Navia, utelešal svobodnega človeka, kot si ga je zamislil racionalist Spinoza? »Svobodni človek ima namreč vedno v mislih življenje, nikoli ne misli na smrt. In Cervantes je bil obseden z življenjem.«
