»Zmaga v tekmovanju za najbolj gostoljuben kraj je šla v prave roke,« je med preučevanjem zemljevida v kranjskogorskem informacijskem centru dejal Avstralec Nigel Davies. »Tukaj sem šele pol ure, pa mi je toliko ljudi priskočilo na pomoč, ko sem iskal pot proti Trenti, da sem presenečen. Nekaj dni sem bil v Ljubljani, pa na Hrvaškem in na Bledu, ampak tega nikjer nisem doživel,« je bil navdušen nad prvim vtisom.
K temu, da je Kranjska Gora letos med 120 turističnimi kraji v Sloveniji najbolje prestala ocenjevanje na tekmovanju Moja dežela – lepa in gostoljubna, je pripomoglo veliko malenkosti, za katere je poskrbela množica ljudi, pravi direktor Turizma Kranjska Gora Blaž Veber. Med številnimi merili, ki jih je ocenjevala komisija, ko je obiskala kraj, so se po njegovem Kranjskogorčani še posebej izkazali pri uveljavljanju novih turističnih vsebin. Zaživel je prenovljen nordijski center Planica, mnogo obiskovalcev je privabil bivak s sobo doživetij pri Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani (ki se je med izletniškimi kraji na istem tekmovanju uvrstila na tretje mesto) ter na novo odprti ferati in trg olimpijcev, prav tako v Mojstrani. Prvo mesto je tako za Kranjsko Goro mnogo več kot samo formalnost ali še eno v vrsti priznanj. »Tako kot v športu tudi v turizmu mesta štejejo,« meni Veber.
Med najbolj zaslužnimi, a tudi najbolj kritičnimi so domačini
»Imamo srečo, da je občinska politika naklonjena turizmu,« ugotavljajo sogovorniki. Uspešnica letošnje poletne sezone je bila tako prenovljena okolica jezera Jasna. »Narava nam veliko ponuja, a to že dolgo ni več dovolj, zato moramo veliko narediti tudi sami. Ljudje so se tega začeli zavedati,« opaža Matjaž Podlipnik, koordinator za turizem v občini Kranjska Gora in predsednik turističnega društva Dovje-Mojstrana.
Ena beseda na tabli lahko naredi veliko razliko
Prav domačini pa so hkrati tudi najbolj kritični do pomanjkljivosti v kraju, saj morajo z njimi živeti vse dni v letu. Tako nas je eden od njih, ki se ne želi izpostaviti z imenom, opozoril na območje ob glavni cesti med obema uvozoma v Kranjsko Goro. »Toliko navlake, nepokošene trave in metrskih kopriv okrog kozolcev ne vidiš nikjer na svetu,« se je jezil. Pristojni za kritike niso gluhi, pač pa pripombe skušajo čim bolj upoštevati, pravi Veber in dodaja, da je bilo letos košenj več kot v preteklih letih.
»Veliko turistov, predvsem Italijanov, nas je večkrat vprašalo, kje je lekarna. Ko je bila še v trgovskem središču, je bila oddaljena od zdravstvenega doma, kjer so jo ljudje pričakovali, tja pa jih je usmerjala le tabla v slovenščini. Lekarno so zdaj premaknili bliže zdravstvenemu domu, na tablo pa zapisali tudi mednarodno razpoznavno ime zanjo,« pa je eno od popravljenih malenkosti izpostavila Tanja Mošič, upokojena gostinka, ki v tem turističnem kraju živi že desetletja. »Zdaj tablo tudi tujci razumejo,« je zadovoljna.
Tudi nove table za pohodne poti, enake oblike in barve kot drugod po Evropi, ki so nadomestile stare oznake, so se tako pri domačinih kot pri tujcih dobro prijele, opaža Podlipnik. Ljudje že na prvi pogled vedo, da jih usmerjajo na pohodne poti, o čemer so prej lahko le ugibali. »Obiskovalci so se začeli sprehajati, vidijo vse več naših lepot in o tem pripovedujejo svojim prijateljem. Pohvala od ust do ust je za nas najboljši oglas,« ugotavlja.
Dober oglas za kraj pa so, če se vrnemo k našemu avstralskemu sogovorniku, tudi gostoljubni ljudje. Tega se zaveda tudi trgovka Eva Koren, ki smo jo zmotili med urejanjem izložbe športne trgovine. Poleg rednega dela pogosto prevzame tudi vlogo turistične vodičke. »V trgovino ljudje pridejo po nasvet, kako se pride do Jasne ali kam naj se odpravijo na pohod, da bo pot ravno prav dolga in strma.« Marsikdo, ki se vrača v kraj, pa med športna oblačila zavije le na klepet s trgovko. To je naši sogovornici v zadovoljstvo in dokaz, da je vsak od zaposlenih ali živečih v tem kraju tudi pomemben del turistične ponudbe.
