Celodnevni simpozij Vitalna zvrst na robu medijskega prostora, ki ga je v soboto na 51. Borštnikovem srečanju pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije v sodelovanju z RTV Slovenija, je bil posvečen tematiki slovenske radijske igre. Sodelujoči so se v referatih in na popoldanski okrogli mizi posvetili radijski igri kot posebnemu uprizoritvenemu žanru ter njeni zgodovini in mestu znotraj slovenske kulture.
Potisnjena na obrobje
Kot je uvodoma omenila voditeljica simpozija, dramaturginja Vilma Štritof, ima ta uprizoritvena veja pri nas dolgo in bogato zgodovino; če je bila prva slovenska radijska igra, predvajana leta 1928, zgolj z odra v radijski studio prenesena gledališka predstava, se je v 30. letih prejšnjega stoletja s pojavom izvirnih radijskih iger že oblikovala avtohtona umetniška zvrst. Od takrat se je v arhivu Radia Slovenija nabralo že več kot 4000 radijskih iger raznih žanrov, mnoga besedila slovenskih avtorjev so bila prevedena v tujini, posnetki teh iger pa so bili pogosto zelo dobro sprejeti na mednarodnih festivalih, kjer so prejeli vrsto nagrad.
Slovenska radijska igra sicer ostaja vitalna, vendar tudi brez kritiške refleksije in medijsko prezrta. Razlogi za to obrobnost so lahko različni; tako je režiser Igor Likar omenil, da je radiofonska umetnost precej široko področje, ki pa ni dobilo ustrezne teoretske obravnave; drug režiser, Klemen Markovčič, je opomnil na slabo dostopnost radijskih iger na zahtevo oziroma prek spleta, a tudi na splošno skromno predstavljanje teh sicer kakovostnih vsebin s strani producenta. Še eden od dejavnikov, ki vplivajo na domet radijske igre, je tudi trenutna prevlada vizualne kulture.
Za sposobnost dialoga
Več govorcev, med njimi antropologinja Vesna Vuk Godina, je pri tem poudarilo pomen slušne izkušnje, ki je bistvena za razvijanje abstraktnega mišljenja – vizualne vsebine namreč spodbujajo predvsem konkretno mišljenje. Sodobna fiksacija na vidno povzroča nevrofiziološke spremembe v delovanju možganov, zaradi česar so po njenih besedah »dijaki nekoč znali abstraktne operacije, ki jih danes študentje ne zmorejo več«. In nemara je pomanjkljivo kultiviranje slušne zaznave tudi razlog, kot je pripomnil Likar, da danes »mnogi slišeči postajajo gluhi« v smislu, da niso več sposobni poslušati oziroma »slišati« drugih, s čimer se oži prostor možnosti dialoga nasploh.
Na nekatere specifike ustvarjanja radijskih iger z igralskega stališča (pri čemer je osnova razločen govor, za katerega se zdi, da mu je včasih posvečeno premalo pozornosti) je opozoril Jurij Souček, osebno izkušnjo vpliva radijskih iger na oblikovanje igralskega izraza – saj si omejen na glas in se ne moreš zanašati na mimiko ali gib, kostume ali katera druga zunanja umetniška sredstva – pa je ponudil Blaž Šef. Simpozij sta dopolnila predvajanje radijske igre Elisabeth iz leta 1997 ter izvedba večmedijskega performansa Hodi mesto, nekakšnega križanca med radijsko igro in zvočnim zemljevidom, ki sta ga zasnovala Irena Pivka in Brane Zorman. gb
