»Tebe večno bom ljubil, če te glih ne bom dobil,« piše na doslej najstarejšem lectovem srcu v vitrini lectarske delavnice Lectar v Radovljici. Staro je kar 65 let. Po tem, ko so začeli akcijo iskanja najstarejšega ohranjenega lectarjevega izdelka, se je v njihovi delavnici oglasila njegova lastnica, 85-letna gospa, in zbranim povedala neverjetno zgodbo.
Od srčka do večnosti
»Leta 1951 so v Ljubljani pripravili brucevanje, da bi se študentje in študentke bolje spoznali,« je zgodbo povzel vodja radovljiške lectarske delavnice Tomaž Šlibar. »Na plesu je bila enemu od udeležencev všeč ena od gospodičen in mladi mož je bil zadosti pogumen, da ji je to priznal tako, da ji je podaril lectovo srce,« je nadaljeval. »Gospa, ki je srce prinesla v našo delavnico, je danes vdova, spominja pa se, da je na tem dogodku kuhala kavo,« ga je dopolnil lastnik lectarske delavnice in gostišča Jože Andrejaš. Mladeničev pogum se je očitno obrestoval. Z dobitnico sladkega daru sta postala par in se poročila. »To je lep primer, kaj je lectarstvo. Srca in drugi izdelki so namenjeni temu, da jih ljudje podarjajo, lastnike pa spomnijo na nekaj lepega iz njihovega življenja,« je opisal Šlibar.
Iskanje najstarejšega lectarjevega izdelka v radovljiški lectariji Lectar se je začelo letos, saj praznujejo dvojno okroglo obletnico. 250 let mineva od začetka lectarske obrti v hiši, kjer zdaj delujejo delavnica, muzej in gostišče, deseta obletnica pa mineva, odkar sta Jože in Lili Andrejaš obudila lectarsko delavnico.
»Dobili smo že več kot 50 starih lectovih src,« je povedal Jože Andrejaš. »Nekateri se pri nas oglasijo in jih prinesejo, z ženo jih greva rada tudi iskat na kateri koli konec Slovenije. Nekateri nam srce tudi pošljejo, a se v tem primeru vedno bojimo, da bi se poškodovalo,« je dodal.
Vsak iz svoje delavnice
»Ko nekaj delaš prvič, ne veš, kaj lahko pričakuješ,« meni Andrejaš. Po pripovedovanju zgodb njihovih lastnikov se je izkazalo, da so skoraj vsako od trenutno zbranih src izdelali v drugi lectarski delavnici, kar je dokaz, da je bila včasih ta obrt v Sloveniji zelo razvita. Danes je po njegovih ocenah le še kakšnih pet delavnic v vsej Sloveniji. »Prav tako so vsi izdelki zelo podobno oblikovani,« je dejal Šlibar in pokazal na založene vitrine. »Vsi so rdeči, to je barva ljubezni in poguma. Rumena vitica na vsakem od njih je znak neskončnosti, zelena trava pa pomeni rast in razvoj,« sta pojasnila v en glas.
Nobeno od zbranih src ni bilo podarjeno kar tako, pač pa ob pomembnejših dogodkih, kot je na primer poroka. »Eno pa je na primer stric v zahvalo podaril svoji nečakinji, ki mu je veliko pomagala in jo je imel zelo rad,« je povedal Andrejaš in pokazal na eno izmed src, ki sega v leto 1971.
»Ko poslušamo zgodbe, ki se skrivajo za temi neverjetnimi izdelki, nam gredo kar kocine pokonci,« je priznal in dodal, da jih je odziv ljudi na povabilo, naj svoje zaklade prinesejo pokazat in naj izdajo še zgodbe, povezane z izdelki, presenetil.
Lectova srca bodo ostala v Radovljici do začetka decembra, ko bodo lastnikom najstarejših ob radovljiškem občinskem prazniku podelili priznanja in jim dragocenosti vrnili. Vsem, ki so se oglasili, so podarili tudi posebno jubilejno lectovo srce. Medtem si lahko obiskovalci dragocenosti ogledajo v vitrinah radovljiške lectarske delavnice. Ko bodo končali zbiranje, pa jih bodo še fotografirali in slike skupaj z zgodbami, ki jih nosijo, natisnili v posebni brošuri.
