V delavnici Lectar v starem jedru Radovljice letos praznujejo dvojno okroglo obletnico. 250 let mineva od začetka lectarske obrti v hiši, kjer zdaj delujeta delavnica in muzej ter gostišče, deset let pa je, odkar sta Jože in Lili Andrejaš lectarsko delavnico obudila. Ob tej priložnosti želijo pri Lectarju poiskati še starejši lectarjev izdelek od 42 let starega, ki ga hranijo kot najstarejšega. »Ljudje so si jih podarjali ob pomembnih življenjskih dogodkih, na primer ob poroki ali ko se je nekdo odločil, da bo šel kam daleč s trebuhom za kruhom,« pojasnjuje Jože. Lastnike starih lectarjevih izdelkov, ki jih bodo prinesli v Radovljico, bodo nagradili, po decembrski razstavi pa jim bodo dragocenost vrnili.
Slovenski fantje so že od nekdaj romantiki
Lectarsko dejavnost je v Radovljici začel Jakob Krivec, ki se je leta 1766 priženil k Urški Resman. »Prišel je iz Tržiča in je imel lectarsko obrt. Sin Janez, eden izmed 12 njunih otrok, je s tem nadaljeval in čez 60 let so odprli še gostilno,« pojasnjuje Jože. Pred drugo svetovno vojno pa je lectarija ugasnila in obudila sta jo prav Andrejaševa. Sprva sta, ko sta prevzela gostilno, lectarjeve srčke zgolj prodajala, izdelovala pa sta jih zakonca iz Ljutomera. Kar nekaj let je trajalo, da sta ju Andrejaševa prepričala, da bi dejavnost po njuni upokojitvi prenesli v Radovljico. Včasih je bilo namreč konkurence med tovrstnimi obrtniki toliko, da so recepti za lectarjeve izdelke veljali za strogo varovano skrivnost. Tako sta jo Andrejaševa nekaj časa pobliže spoznavala v Ljutomeru, kasneje pa so delavnico vendarle preselili v Radovljico. Delavnica, ki danes privablja mnoge obiskovalce, je ponovno začela delovati pred desetimi leti. »Lectarjevo srce je bilo tudi prvo darilo, ki mi ga je podaril takrat še bodoči mož,« se spominja Jožetova soproga Lili. »Na njem je pisalo: Pri bogu sem obljubil, da prej bom glavo izgubil kot nehal te ljubiti.«
Sicer pa src niso krasili le verzi in pisani okraski, včasih so bila najbolj priljubljena tista z ogledali, pravi Tomaž Šlibar. »V 18. in 19. stoletju doma še niso imeli ogledal, zato so bila dekleta vesela, če so jih dobila v dar od fanta. Tudi slovenski fantje so imeli očitno smisel za romantiko. Odsev v ogledalu je imel tudi simboličen pomen – fant, ki ga je podaril dekletu, je njeno podobo nosil v srcu. Če ga je imelo dekle rado, ga je ohranilo za spomin, sicer pa je srce služilo kot posladek z dragocenim pripomočkom.«
Brez pokvarljivih sestavin
Tako dekleta iz daljne zgodovine kot današnji obdarovanci lectarjevo srce lahko hranijo desetletja, saj nima sestavin, kot so jajca, mleko in kvas, ki se pokvarijo. Sladek okus testu daje kostanjev med. Ko ga zamesijo, mu privoščijo kar 10 dni počitka, preden ga pregnetejo, oblikujejo in spečejo. »Ugotavljamo, da na njihovo obliko vplivajo tudi povsem nenavadni dejavniki. Odkar zapisujemo svoja opažanja, vemo, da je oblika spečenih src odvisna tudi od lune,« dodaja Šlibar.
Po enem dnevu počitka pečene piškote premažejo z želatino, zmešano z rdečo slaščičarko barvo. Ta se mora vsaj en dan sušiti, šele potem je na vrsti pisana dekoracija iz krompirjevega škroba in sladkorja. »Rdeča barva izraža ljubezen in strast, rumena neskončnost, večnost, zelena pa rast, plodnost in rodnost. Ko je fant dal takšno darilo svoji punci, je moral imeti z njo povsem resne namene,« je še prepričan Šlibar.
V lectarjevi delavnici v Radovljici danes to dejavnost vsak dan od jutra do poznega večera opravljajo kar štiri zaposlene. Čeprav je bilo samo v tem delu današnje države včasih okoli 15 lectarij, pa jih danes po vsej Sloveniji po vedenju Andrejaša deluje le še okoli pet.
