»Žalost,« je Luka Pibernik opisal turobno vzdušje v slovenskem taboru v cilju 83. svetovnega prvenstva v Dohi. Za slovensko trojico je bil usoden puščavski vihar že daleč pred zaključkom 257 kilometrov dolge dirke, kjer se je na Biseru Katarja v zaključku sprinterske elite drugega zaporednega naslova veselil Slovak Peter Sagan. Na prvenstvu, kjer je bila zunanja temperatura primerljiva s številom gledalcev ob trasi in kolesarjev v cilju (54), v prispodobi kot kakšen Jezus Kristus ostaja na čelu vernikov cestnega kolesarstva. Nekaj tolažbe za slovenski tabor je le 33. mesto Polone Batagelj, ki je v svojem devetem nastopu na SP postavila nov najboljši slovenski dosežek na 66. ženskem prvenstvu doslej.
Kapetana Luka Mezgec in Grega Bole sta bila žrtvi skupinskih padcev kot posledice boja za položaje v vožnji v vetru. Torej detajla, ki so ga vsi omenjali kot enega ključnih v arabski puščavi. Mezgec je preživel prvi del selekcije, a se je zapletel v padec s klubskim kolegom Avstralcem Durbridgeom in enim od favoritov Kolumbijcem Gaviriom. »Vse se je odločilo že po 75 kilometrih sredi puščave. Luka Mezgec je ostal v osredju, a žal zadel ob kolesarja. Ni druge, kot da se tolažimo, da bo več sreče prihodnjič,« je komentiral Luka Pibernik, ki je v puščavskem viharju ostal v eni od zasledovalnih skupin. Ko so z zaostankom pripeljali v Doho, so jih komisarji UCI tako kot kasneje druge skupine z izjemo prve zasledovalne ustavili in izločili. Bole in Mezgec sta se pri padcih dokaj hudo poškodovala. Kot je povedal Pibernik, zapestje, koleno, gleženj...
»Fortuna v moji dosedanji selektorski karieri res ni bila na naši strani,« je potožil selektor Gorazd Štangelj. »Praktično vsi smo vedeli, kje bo ključni trenutek dirke. Še posebej zaradi vremenske napovedi z močnim vetrom. Enostavno so spredaj ostali samo najboljši in najspretnejši. Tudi sreča spremlja hrabre, a ne morem reči, da nismo bili pogumni. No, tudi to se bo enkrat obrnilo,« se je tolažil Štangelj ob koncu tretje sezone v vlogi selektorja. Rekorderju po številu nastopov na članskih prvenstvih (14) se tudi izteka pogodba.
V vodilni skupini 26 kolesarjev, ki se je odpeljala v viharju, so imeli najštevilnejše zastopstvo Belgijci s šestimi ter Norvežani in Italijani s štirimi. V zadnjih 150 kilometrih so tako nadzorovali dogajanje, da sta bila le dva napada, kar je zagotovo posebnost prvenstva in dokaz, da se je vse zgodilo že sredi puščave. Tom Boonen je pobudnikom akcije »Puščavski vihar« rešil delček časti z bronom, medtem ko so Italijani z Giacomom Nizzolom (5.) ter Norvežani s Kristoffom in Boasson Hagnom (šesti in sedmi) ostali z dolgim nosom. Kot v petek slovenska mladinska ekipa z Žigo Horvatom, Žigo Jermanom in Jako Primožičem, ki so se zvrstili med petim in osmim mestom in bili ekipni svetovni prvaki v zapravljeni priložnosti.
Peter Sagan, ki zaradi dolgih las postaja novodobni Jezus Kristus sodobnega vala cestnega kolesarstva, je še enkrat dokazal, da je več kot novodobni Eddy Merckx. Sam zmore delati čudeže, ker kot je dejal Mezgec pred časom, ima toliko moči, znanja in sreče, da je na koncu vedno spredaj. Neverjetno. V sprintu na moč je premagal dva nekdanja svetovna prvaka Toma Boonena (2005) in še bolj jeznega Marka Cavendisha (2011). Za kolesarskega Jezusa mavrična majica ni uročena. Izpostavil je dva ključna trenutka: »V puščavi sem kot zadnji še ujel priključek k vodilni skupini. V zaključku pa sem imel srečo, da sem v zadnjih sto metrih dobil dovolj prostora za prehitevanje mimo Nizzola. Zaradi vetra sem vedel, da moram začeti sprint iz ozadja. Ne morem verjeti, da je uspelo že drugič zapored,« se je razgovoril Peter Sagan in se poleg zahval posebej priklonil apostolu Kolarju, ki je preprečil napade v zadnjih ključnih kilometrih. V Doho je prišel zadnji v soboto popoldne, odšel kot prvi. Na seznamu dobitnikov kolajn, kjer je med dvajsetimi državami tudi Slovenija s Hauptmanovim bronom, je le četverica višje s tremi naslovi.
