DS3 je svojevrstna zgodbica o uspehu, saj je to avtomobil, ki se v vsem razlikuje od klasičnih tekmecev, pa vendar ponuja vse in še več, kot majhna igrača na kolesih pa zna pritegniti tako kupce kot opazovalce na cesti. Mali agresivnež ima namreč odlične gene, s katerimi ni šale. V dolžino meri 3,95 metra, ima troje vrat, kar pomeni, da je v prvi vrsti narejen za uživanje v dvoje, temu pa presenetljivo dobro pomaga tudi zelo civiliziran 1,2-litrski bencinski motor s 130 konjiči. Na drugi strani je (trivratni) mini legenda na štirih kolesih, ki hoče izstopa z neštetimi detajli, predvsem v notranjosti, in posnema tisto, kar je pred toliko in toliko leti zasnoval njegov idejni oče Alec Issigonis. Zato ni vrag, da vam ta igrača na štirih kolesih ne privabi nasmeha na ustnice vsakič, ko zaženete 1,5-litrski trivaljni bencinski motor s 136 konji. Kajti oba pogonska agregata sta plod sodobnih trendov in tudi njuno trivaljno grgranje je lahko zanimiva melodija.
Po zunanjih dimenzijah je mini celo malce krajši, saj meri v dolžino 3,82 metra, v notranjosti pa deluje zelo prostorno, medtem ko se voznik in sovoznik lahko navdušujeta nad retro zasnovanimi stikali, velikim okroglim zaslonom na sredini armaturne plošče in še čim. Tako kot zapoveduje »retro pravilo«. Tudi DS3 po sami prostornosti na sprednjih sedežih ne omejuje svojih potnikov, ponuja pa 285-litrski prtljažnik, kar je za tako vozilce kar spodobna številka, posebno če upoštevamo, da je mini tukaj precej skromnejši z 211 litri. A prtljažnik ni tisto, kar naj bi pri takih ročnih bombicah najbolj navduševalo. Tudi hitrost ne, ampak okretnost in tisto, kar oba avtomobila izražata že, če le ne mirujeta.
Lega na cesti je pri obeh odlična, kot mali dirkalnik sledita tako eden kot drugi voznikovim ukazom, pri čemer pri miniju navdušuje odziven volan in pravi gokart občutek, ki ga daje med »jemanjem« ovinkov. Pri obeh delujeta motorja dovolj živahno, a vseeno tudi dovolj kultivirano, svoje potem prispevata ročna 6-stopenjska menjalnika, pri čemer se predvsem v DS3 pozna, da ima nekje nekega zelo zmogljivega reli sorodnika, ki ga sicer ima tudi mini, saj sta oba del svetovnega reli prvenstva (WRC). DS3 je enostavno avtomobil za uživanje, hiter, varčen v nekih razumnih okvirih, na testu je popil malce več, kot obljublja tovarna, a je 6,7 litra še vedno sprejemljiva številka. Mini na drugi strani je porabil nekaj manj, 6,3 litra na 100 kilometrov.
Sicer pa so šli pri DS3 v želji, da bi bila zadevica še bolj vodljiva, korak predaleč. Trdo podvozje mogoče deluje dobro na urejenih zahodnoevropskih cestah, ki poznajo dobro vzdrževanje, še boljšo prvo izdelavo, nimajo kanalizacijskih jaškov ravno v koloteku. Pri nas na sončnem Balkanu pa je tako, da se vozimo po cestah, ki si tega imena ne zaslužijo, in to občutijo tudi potniki v DS3. Avtomobil poskakuje in se odbija od neravnin in lukenj v slovenski asfaltni zgodbi o uspehu kot kakšna žabica, potniki pa so iz kilometra v kilometer manj navdušeni. Tukaj je mini dokazal, da je manj lahko več, malo manj ostro našpičeno podvozje in vožnja je takoj udobnejša. Le ena stvar zmoti pri miniju, nepreglednost iz vozila: predvsem pri zavijanju moti vzvratno ogledalo, ki je postavljeno tako, da pokrije velik del precej majhne vetrobranske šipe.
Na koncu pa je seveda tukaj še cena. Majhna uživaška avtomobila nista ne poceni in ne predraga, saj imata po logiki njunih proizvajalcev uživanje in tradicija neko svojo vrednost. Tudi pri ceni sta si podobna in opravičujeta primerjavo, saj je razlika vsega 70 evrov. DS3 z bogato opremo so chic stane 20.770 evrov, mini cooper pa 20.700, a vendarle ponuja nekaj, kar si bo moral DS3 šele zaslužiti z desetletji tradicije. Šarm, vpadljivo barvo, prav tako vpadljivo obliko, nešteto detajlov in še kaj. Dodatki ga žal hitro podražijo na več kot 30 tisočakov, kar pa je že številka, pri kateri se marsikateremu kupcu lahko vsaj malce zatakne. Več pa v sklepu.
