Izbira pri nakupu takšnega avtomobila je tako v veliki meri vezana na to, katera znamka je nekomu bližje, zato ne čudi, da je nedavna raziskava pokazala, da so stranke v višjih razredih tudi precej bolj lojalne v smislu pripadnosti znamki. Ena redkih priložnosti posameznega proizvajalca, da pridobi kupca druge znamke, je tako takrat, ko na trg pripelje novo generacijo določenega vozila, saj je skoraj pravilo, da je ta takrat najboljši v razredu. Dodatna težava pa nastane, ko skoraj hkrati na ceste pripeljeta dva vrhunska avtomobila v istem razredu. Kateri je boljši takrat? To smo poskušali ugotoviti na primeru novih srednje velikih limuzin mercedesa razreda E in volva S90. Prijetna, a vse prej kot lahka naloga.
Pravzaprav se je še enkrat potrdilo, da bo izbira kupcev odvisna od tega, katera znamke jim je bližje. Naj se še tako trudimo, bistvenih razlik med njima v smislu, da bi bil eden vsaj na enem področju občutno boljši, nismo našli. Presneto težko je bilo poiskati tudi morebitne slabosti, ko smo jo vendarle locirali, pa smo lahko ugotovili le, da smo še to odkrili na istem področju. Čeprav smo v teoriji celo največ pričakovali od informacijsko-zabavnih sistemov (infotainment), sta nas namreč malenkost razočarala. Pa ne s kakovostjo, naborom funkcij, povezljivostjo s telefonom, glasbenima sistemoma – vse to je bilo dejansko nad najvišjimi pričakovanji. Kar je bilo včasih malce zamudno, malenkost nerodno, je bilo upravljanje vsega skupaj. Volvo namreč tu stavi na ogromen, navpično postavljen zaslon na dotik, ki je eden boljših svoje vrste, a po odzivnosti še vedno bistveno zaostaja za modernimi tablicami, ki jim je sicer v fizičnem smislu na las podoben. Mercedes pa s tem avtom uvaja nov sistem upravljanja dveh velikih vodoravno postavljenih zaslonov za volanskim obročem in ob njem. Levega tako upravljamo z drsnikom in gumbom na levi strani volana, enaka »tipka«, s katero upravljamo ekran na sredini armaturne plošče, pa je tudi na desni strani volana. Do tu je vse priročno in logično, kar zmoti, pa je, da upravljanje z drsnikoma zahteva precej privajanja, spretnosti in natančnosti, saj sistem včasih zazna več gibov, kot bi želeli, včasih nobenega, in tako je vse skupaj lahko nenatančno in zamudno, kar, sploh med vožnjo, marsikdaj zmoti. No, je pa tudi druga opcija – upravljanje z že znanim vrtljivim gumbom, ki je lažje in hitrejše.
Drugih minusov pri obeh avtomobilih ni. Dobesedno. Če jih še tako iščemo, jih ne najdemo. Udobje je vrhunsko, prostora pri 4,92 metra dolgem E in 6 centimetrov daljšem S90 v izobilju tudi na zadnji klopi, kakovost izdelave in materialov na vsakem kvadratnem centimetru odlična, skratka, potnik se v obeh avtomobilih počuti kot predsednik, voznik pa kot njegov šofer. Slabe besede ne najdemo niti za motorja, s katerima sta bila opremljena testneža, pri čemer se 40 konjev več (235:195 oziroma 173:143 kW) pri volvu bistveno ne občuti – njegov pospešek do stotice je na primer le tri desetinke nižji kot pri E (7:7,3 sekunde). Enako se med vožnjo po običajnih cestah tudi ne njegov štirikolesni pogon (E ima pogon zadaj), zaradi katerega je avto nekaj težji, se pa vse našteto pokaže pri višji volvovi porabi (7,2:6,6 litra na 100 kilometrov). In še nekaj se močno, toliko kot doslej še prav pri nobenem drugem avtu, občuti pri obeh tokratnih testnežih – izbira načina vožnje. Kadar izberemo komfortno, je ta v vseh pogledih resnično izjemno udobna, mehka, kot bi nad cesto lebdeli na leteči preprogi, ko športno, pa avto dejansko občutno »zatrdi«, se manj nagiba, je precej bolj čvrst. Zares odlično!
Kako torej sploh izbrati boljšega? Težko. Na prvo žogo celo nemogoče. Na daljši čas pa nam je, z malenkostjo tu in podrobnostjo tam, pod kožo bolj zlezel mercedes. Ki je v osnovi tudi ugodnejši (49.590:59.679 evrov), a se, če izenačimo opremo in volvu namenimo primerljivo šibkejši motor, to obrne. Sicer pa sta to tako ali tako avtomobila, ki sta že med tistimi, pri katerih cena ne igra bistvene vloge, saj tisti, ki si ga privošči, ne gleda na vsak evro. Več pa v sklepu.
