Čedalje več. To je priložnost za muziciranje pred občinstvom, ki ve, zakaj je tam, glasbi želi prisluhniti in je nasploh zelo pozorno, resno in glasbeno dovzetno.
Mar ni v tem tudi nekaj paradoksnega, saj se s tem nova glasba socialno vse bolj zapira?To je gotovo problem. Gre za vrnitev v čase, ko je Schubertovo novo komorno glasbo naokrog širila skupina njegovih prijateljev na schubertijadah, kjer so izvajali izjemni korpus skladb mladega skladatelja. Sam je imel pred zgodnjo smrtjo morda dva, tri javne koncerte.
Na tej kratki turneji imam le en javni koncert, drugi so hišni, ki jih organizirajo znanci v Sloveniji in Italiji. Včasih si lahko zgradil krajšo turnejo okrog enega solidno plačanega nastopa na festivalu. To še velja, le da je plačilo nominalno ostalo enako, kar je uspeh za glasbo, ki jo igram. Vse manj igram na festivalih.
Zakaj?V našem glasbenem svetu vlada nesrečni darvinizem. V njem nekateri postanejo zvezde, ki jih stalno vabijo. Prireditelji raje tvegajo z mlajšimi eksperimentalci, saj morda postanejo zvezde. S tem sem se moral soočiti in, verjemite, ni prijetno.
Kaj pa ZDA, tudi tam je zaznati preporod hišnih koncertov ne glede na glasbeno zvrst?Je. Svoje dni sem napovedal, da se bo z glasbo zgodilo nekaj podobnega kot s kulturo prehranjevanja. V mestih, kot je Charleston, so začeli pripravljati lokalno hrano. Brstijo restavracije z lokalnimi specialitetami. Se bo takšno regionalno gibanje zgodilo z umetnostjo in kulturo? Po teh krajih muzicirajo moji študentje. Problem je, da so na teh hišnih koncertih plačani od pobranih prispevkov, tu pa se zatakne. V New Yorku sem jih odigral nekaj, a nisem dobil nič. Lani v Londonu pa sem na enem zaslužil dvesto dolarjev. Potem se vprašaš o kulturi obiskovalcev. Imam službo, torej od plačila nisem več odvisen. Vseeno, ti obiskovalci so bili cepci. Ves posel se je spremenil, toda zame je bilo ključno spoznanje, da smo mitologizirali Evropo, ki naj bi več dala na kulturne vrednote. Prav spomnim se, ko sem pred mnogimi leti prvič videl program komercialne RTL in zastokal: oh, to je začetek konca. Pred dnevi sem v Milanu mimogrede naštel deset mcdonaldsov.
Kaj poučujete na glasbenem konservatoriju v Novi Angliji?Če se pošalim, improvizatorje učim komponiranja in skladatelje improviziranja. Na oddelku za improvizacijo in kompozicijo, ki so ga ustanovili ob oddelku za jazz, deset let vodim tri ansamble, poleg tega predavam še 15 zunanjim študentom. Učim reči, ki sem jih soustvarjal z Johnom Zornom, Marcom Ribotom, Elliottom Sharpom in Butchem Morrisom, opažal pri glasbenikih, kot je Roscoe Mitchell, in študiral z druge strani sodobne kompozicije pri skladateljih, kot sta Christian Wolff in Cornelius Cardew. Gre za razumevanje metodologij, ki so ustvarjale napetosti med potrebo po strukturi in odprtosti, vprašanj o naravi svobode v glasbi v posebnih tradicijah, kot je jazz, in za ustvarjanje takšnih struktur za glasbenike, nevešče improvizacije, da v njih lahko sodelujejo. Učim vse to in še več. V tem zapletenem svetu skušamo poiskati nekaj, kar ni izrecno subjektivno. Menim, da sem precej dober učitelj zato, ker nisem zatrapan v lastno subjektivnost. To je zame kot umetnika sicer hud problem. Vendar se hočem pri poučevanju znebiti manir profesorjev, ki jim njihova subjektivnost postane glasbeni svet sam. Sami so ga ustvarili in ne zmorejo učiti onkraj njega. Paradigem je več, ni ena sama.
Zakaj ste se s študenti lotili interpretacije monumentalne odprto-zaprte grafične skladbe, kot je Cardewov Treatise iz leta 1967?Že kot dečka me je vznemirila ragtime pesem Scotta Joplina. Z njo je kodiral ustno črnsko ljudsko tradicijo. Sčasoma sem odkril, da gre za celo linijo v ameriški in predvsem afroameriški glasbi, od Jellyja Rolla Mortona do mogočnega Ellingtona. Ustno preneseno gradivo so vkomponirali v svoje notirane skladbe in ga v njih ob ustvarjeni napetosti ohranili vitalnega. Tega sodobni skladatelji umetne glasbe zvečine niso znali. Treatise je zanimiv zato, ker je procesualen komad, kjer druge lahko učiš le interpretacije z namenom, strogostjo in neko konsistenco, ki se vedno lahko spremeni glede na njegove moralne in politične implikacije: kaj je kolektiven in individualen doprinos v njem, kakšno je njuno razmerje, koliko odgovornosti ima v njem vodja, če sploh obstaja potreba po njem.
Kje se vidite kot skladatelj in improvizator?Kot skladatelj se čedalje več posvečam komponiranju za večje ansamble, kjer razrešujem nakazana nasprotja med kompozicijo in improvizacijo. Je pa res, da sem v primerjavi z devetdesetimi leti, ko sem ogromno muziciral z drugimi, v nekakšnem vakuumu, stalno razvijam zamisli glede glasbenega jezika in kar dobro mi gre, a to še ne prinese javnih predstavitev. Še vedno uživam v improviziranju. Opažam pa, da so nekateri zastali v svojem slogu muziciranja. Rad bi bil kot Coleman Hawkins, spremenljiv, gibljiv skozi različne slogovne spremembe, ne bi hotel postati tako negotov, da bi podlegel vsaki modni spremembi.
