A član pisateljskega društva, častna filmarska, nisem. In v tem je pravzaprav moj problem. Sem pisatelj in sem režiser, vendar član sem samo v enem, filmskem društvu, ta življenjska neskladnost pa me vse bolj teži. Pravzaprav vse bolj obžalujem, da sem malo po tistem, ko sem za svoj prvi roman prejel nagrado Prešernovega sklada in me je Mitja Čander vprašal, ali bi rad bil član Društva slovenskih pisateljev, jaz odvrnil, da ne. Takrat sem še vedno verjel, da se mi bo uspelo izpisati iz DSFU, Mitja pa je imel že takrat v igri večje projekte od mojega včlanjevanja v pisateljsko partijo in je (pre)hitro odnehal s prepričevanjem.
Možnost za odrešitev se je sicer pojavila nekaj let pozneje, ko me je v pritličju bloka ustavil moj sosed, takratni predsednik DSP Veno Taufer. Rekel mi je, citiram ga po spominu, da je sramota za društvo in zame, da nisem član. Prijaznemu gospodu Venu seveda nisem niti mogel niti hotel reči ne, zato sem že naslednji dan poslal mejl na Društvo slovenskih pisateljev, v katerem sem napisal, da me je gospod predsednik osebno povabil, da bi postal njihov član, in da me zanima, kaj moram v ta namen storiti.
Nekaj mi je sicer govorilo, da bi moral namesto poslanega mejla malce pobrskati po spletni strani društva, najti sedem strani dolg formular, ga izpolniti, overiti pri notarju in na skrivaj izročiti tajnici društva v pasaži Maximarketa petnajst minut čez peto, skupaj z dokaziloma o nekaznovanosti in uspešno opravljeni Bralni znački. A ker sem len, sem raje upal, da bo prijazen mejl s predsednikovim imenom opravil delo namesto mene.
Odgovora seveda nikoli nisem dobil in ko me je Veno naslednjič prestregel na stopnišču, sem mu to tudi povedal. Bil je zadovoljen z mano in mi obljubil, da bo poizvedel, kaj se dogaja. Zdelo se mi je, da mi bo ob naslednjem srečanju pred dvigalom izročil člansko izkaznico, a ga je še pred tem na mestu predsednika zamenjal Ivo Svetina. To je seveda gospod, ki je po tistem, ko sem prejel svojega drugega kresnika, na Rožniku skoraj fizično obračunal s člani žirije, zato novih mejlov na DSP raje nisem pošiljal in sem svoje misli preusmeril na drugo naše pisateljsko združenje. Na PEN.
To združenje je seveda povsem drugačno od Društva slovenskih pisateljev in pri včlanjevanju deluje nekako tako kot prostozidarski lobi. Včlaniš se lahko namreč le tako, da te vanj povabijo. Za nameček te morata povabiti dva izmed obstoječih članov, zato sem upanje opustil še pred vstopom. V PEN, vsaj tak občutek sem imel, že dolgo ni nihče vstopil. Le občasno ga je kdo protestno zapustil. Ali pa so koga protestno vrgli ven.
A letos marca sem na letališču spoznal takrat še predsednika slovenskega PEN-a, gospoda Evalda Flisarja, ki mi je med prijaznim pomenkom, v katerem sem mu podatek, da nisem član PEN-a, razkril na vidno obžalujoč način, v šali namignil, da bi bil lahko on eden izmed dveh vabiteljev. A jaz sem potem odletel v Leipzig, on pa v München, kmalu zatem pa je, še preden mu je uspelo najti drugega člana, ki bi me bil pripravljen povabiti v to druščino, iz nekega razloga odletel še z mesta predsednika.
Tako sem spet začel kovati načrt o izstopu iz Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Imel sem že napol napisano obvestilo javnosti o svojem protestnem izstopu, le razlog sem še iskal, ko sem navdušen prebral, da se ustanavlja novo pisateljsko združenje, ki sliši na ime Združenje za slovensko besedo. Še več, njegov predsednik Stane Granda je ob ustanovitvi povedal, da bodo sprejeli vsakogar.
Takoj sem pisal gospodu Grandi in ga povprašal, kako bi postal član njegovega združenja. Poslal sem mu skoraj enak mejl, kot sem ga nekoč na DSP. In tudi rezultat je bil povsem enak. Odgovora namreč nisem prejel. Seveda je mogoče, da je moj mejl končal v spamu predsednika Združenja za slovensko besedo, možno je tudi, da elektronski naslov gospoda Grande, ki sem ga našel na internetu, ni tisti, prek katerega bi moje slovenske besede lahko pripotovale do gospoda Grande, marsikaj je mogoče, a meni nekaj govori, da mi ni usojeno biti član pisateljskega združenja. Če mi ne uspe včlaniti se niti v društvo, v katerega sprejmejo vsakogar, potem je čas za »It's not them, it's me« pogovor s samim seboj. Sumim namreč, da članstva preprosto nimam v sebi.
No, če se me gospod Granda usmili, pobrska po svojih elektronskih smeteh, najde moje pismo in mi nanj odgovori, se ga seveda potrudim poiskati. Nekaj mi namreč govori, da bi on zelo dobro razumel mojo potrebo po uravnoteženosti, po tem, da zadovoljim svoj filmski in svoj pisateljski jaz, da si omogočim to osebnostno pluralnost. Nekaj mi govori, da v Združenju za slovensko besedo vedo, da je to pot do sreče.
