Po junijskem referendumu o odhodu Velike Britanije iz EU je nastalo kar nekaj tako imenovanih brexitov: trdi, mehki, parlamentarni... Od včeraj je aktualen nov, »kaotični torijski brexit«, kot je vladno brexitsko početje v parlamentu opisal vodja opozicijskih laburistov Jeremy Corbyn. Morda bo kmalu jasno kaj več, saj je vlada včeraj vendarle popustila pritisku opozicije in privolila v parlamentarno razpravo o tem, kakšen naj bi bil brexit.
Vsi pa se bolj ali manj nanašajo na to, kakšna bo prihodnja politika Velike Britanije do priseljencev in tujih delavcev. Trdi brexit predvideva stoodstotni odhod s skupnega trga in stoodstotni nadzor nad priseljevanjem, tudi iz EU.
Mayeva brez pravega odgovora
Ko je Corbyn včeraj v parlamentu Mayevo večkrat zapored vprašal, ali je britanski dostop do skupnega trga za vlado v pogajanjih z EU meja, ki jo je ali ni pripravljena prestopiti, mu ni zares odgovorila, je pa ponavljala, da bo vlada v pogajanjih z EU ambiciozna, da bo dosegla najboljšo kupčijo za britanski narod in da bo ta vsebovala največji možni dostop britanskih podjetij do skupnega trga EU. Vztrajno je tudi ponavljala, da so volilci na referendumu zelo jasno glasovali za nadzor nad priseljevanjem ljudi iz EU. Res? Referendumsko vprašanje je bilo samo o tem, ali naj Britanija ostane v EU ali pa jo zapusti. Corbyn je dejal nekaj, kar ugotavljajo številni Britanci: da vlada ni imela nobenega načrta za brexit in da nima nobene strategije za pogajanja o brexitu, o katerem kroži vse več srhljivk. Ena med njimi je iz zaupnega dokumenta finančnega ministrstva, ki je nastal pred referendumom, vsebuje pa oceno, da bi odhod s skupnega trga EU in prehod na pravila trgovanja Svetovne trgovinske organizacije Britanijo na leto stal 66 milijard funtov, kar bi britanski bruto narodni proizvod znižalo za 9,5 odstotka.
Trdota meje
Vprašanje, na katero še vedno ni odgovora, je, kako bo Britanija v primeru trdega brexita preprečila, da bodo priseljenci iz EU prihajali v Britanijo prek irsko-britanske meje. Britanska in irska vlada naj bi se že dogovarjali o britanski pomoči Irski pri utrjevanju njenih zunanjih meja pri spoprijemanju z ilegalnim priseljevanjem. Eno so irske zunanje meje, nekaj drugega pa skoraj 500 kilometrov kopenske meje med britansko Severno Irsko in Irsko. Kakršen koli »trši« nadzor nad to mejo, kot je zdajšnji, bi bil kršitev velikonočnega mirovnega sporazuma, ki je prinesel stabilen, če že ne popoln mir na Severno Irsko. Številni bi ga imeli za provokacijo. Zato naj bi trdi nadzor priseljevanja iz EU v Britanijo prek Irske preselili z britansko-irske kopenske meje na irska letališča in pristanišča. Kako bodo to naredili? Tako, da bodo državljane EU vljudno vprašali, ali so prišli na Irsko ali nameravajo iz Irske v Britanijo. Z drugimi besedami: trditev brexitskega tabora, da bo odhod iz EU prinesel nadzor nad britanskimi mejami in priseljevanjem, bi postala smešna.
Tudi če bi na irsko-britanski meji sedanji mehki nadzor spremenili v trdi nadzor, bi Britanci samo preselili problem, ki ga imajo v Calaisu, na francoski strani Rokavskega preliva v obmejna irska mesta, ki bi postala novi Calaisi, le da bi bil prehod v Britanijo veliko lažji kot iz Calaisa. Nekateri mislijo, da je vsa ta razprava brez smisla, ker bo po brexitu zelo malo državljanov EU želelo priti ilegalno v Britanijo. Ali drugače: v Londonu pozabljajo nekaj zelo pomembnega. To, da bo Britanija za državljane EU, ki bodo iskali delo, veliko manj zanimiva, kot je zdaj. Posebno če bo funt tako vztrajno izgubljal vrednost, kot jo zdaj.
