Drugo soočenje ameriških predsedniških kandidatov Hillary Clinton in Donalda Trumpa je prineslo 90 intenzivnih televizijskih minut, v katerih nihče od njiju ni varčeval z ostrimi besedami. Agresivni besedni dvoboj, poln nizkih udarcev z obeh strani, je bil za televizijo zadetek v polno. Trump je Hillary zaradi afere z elektronsko pošto med drugim pošiljal v zapor in jo označil za lažnivko, na dan pa potegnil tudi spolne afere njenega moža Billa Clintona. Clintonova pa mu je vrnila s tem, da ni res nič od tega, kar prihaja iz njegovih ust, in da živi v vzporedni resničnosti. Čeprav se na začetku debate nista niti rokovala, sta vseeno končala spravljivo. Ona je dejala, da pri njem najbolj spoštuje njegove otroke, on pa to, da nikoli ne odneha.
Podlo s temperaturo in masko
Umazane trike, ne le besede, je prineslo že prvo televizijsko soočenje v ameriški zgodovini. Leta 1960 sta se v studiu televizije CBS dobesedno potila republikanec Richard Nixon in demokrat John Kennedy, le da prvi veliko bolj kot drugi. Nixon je bil namreč nagnjen k čezmernemu potenju, zato je njegovo osebje znižalo temperaturo v studiu, a so jo demokrati, ki so se zavedali njegove težave, takoj zatem skrivaj zvišali in Nixona je oblil pot. Ker sta se s Kennedyjem dogovorila, da ju pred nastopom ne bodo naličili, da prikrijejo pomanjkljivosti, in je Nixon to bolj kot ne upošteval, je zaradi potenja in podočnjakov deloval kot star, utrujen moški, štiri leta mlajši Kennedy, ki mu temperatura ni škodila in je poleg tega prekršil dogovor glede maske ter se prej še izdatno napudral, pa je deloval kot poskočen mladenič. Brisanje potnih kapelj z obraza Nixonu ni kaj dosti pomagalo in mnogi menijo, da je prav ta televizijski nastop prinesel tistih sto tisoč volilcev manj, ki so ga stali zmago na volitvah.
Ups, pozabljivost
Naslednji sočni trenutek, ki je zabaval gledalce, je prišel leta 1976, zanj pa ni bil kriv umazan trik, ampak nepremišljenost. Republikanski kandidat, takratni predsednik ZDA Gerald R. Ford, je v debati z demokratskim kandidatom Jimmyjem Carterjem izjavil, da v Vzhodni Evropi ni sovjetske dominacije. O teh besedah bi morda kdo podvomil danes, sredi 70. let, ko je bila Vzhodna Evropa prekrita z železno zaveso, pa so bile popolna neumnost.
Republikancu Ronaldu Reaganu so šli televizijski nastopi veliko bolje. Na njih se je dobro odrezal tako leta 1980 proti demokratskemu kandidatu, predsedniku Jimmyju Carterju, kot štiri leta pozneje. Njegova leta, ob katera se je obregnil voditelj soočenja, ker je bil Reagan s 73 leti najstarejši predsedniški kandidat, niso bila ovira. Na pripombo o letih je odgovoril tako, da je obljubil, da v debati ne bo izkoristil mladosti in neizkušenosti svojega protikandidata, demokrata Walterja F. Mondala. Mondale je imel v času soočenja 56 let. So se pa leta poznala upokojenemu admiralu, 69-letnemu Jamesu B. Stockdalu, podpredsedniškemu kandidatu, ki se je leta 1992 podal v tekmo z neodvisnim predsedniškim kandidatom Rossom Perotom in se je, ko je hotel biti skromen, med debato kot zmeden starček vprašal: »Kdo sem jaz? Zakaj sem tukaj?«
V zadnjih desetih letih za opaznejši spodrsljaj velja komentar Baracka Obame, ki je leta 2008 za svojo kolegico Hillary Clinton, s katero se je potegoval za demokratsko predsedniško kandidaturo, ob izjavah, da ni dovolj prijetna, dejal, da je še kar prijetna, in zbudil ogorčenje med njenimi podporniki, češ da je bil nesramen in pokroviteljski. Še večjo napako je leta 2012 storil kandidat za republikansko predsedniško kandidaturo Rick Perry, ki se je zapletel, ko je napovedoval, da bi ukinil tri državne agencije, in jih je začel naštevati, a se tretje ni spomnil ter po daljši pavzi in momljanju izustil »ups«. Iz spomina mu je ušel urad za energetiko.
