Donald Trump je v šestnajstih mesecih kandidature pokazal, da mu za utečena pravila ni posebno mar – tudi za zgoraj omenjeno ne. Njegova politična vojna je uperjena proti vsem in vsakomur, ki se mu znajde na poti, četudi je to njegova lastna stranka. Nasprotno so se republikanci trudili, da mu dajejo strankarsko podporo, čeprav je bilo jasno, da so to mnogi počeli stisnjenih zob in da ni šlo za lojalnost, ki je do Trumpa v stranki res ni na pretek, ampak za razumljivo politično preračunljivost. Njegova tekmica Hillary Clinton namreč ni nikakršna idealna političarka. Nasprotno, kljub svojemu spolu in izkušnjam (ali prav zaradi njih) je bržkone najšibkejša predsedniška kandidatka demokratov v zadnjih treh desetletjih. Preprosto: je premagljiva in republikancem se mora danes, ko prihajajo na dan tudi z njo povezane nove afere, kolcati po kolikor toliko dostojnem predsedniškem kandidatu. Njene slabosti je razgalil že Bernie Sanders, ki je v vlogi za ZDA nepredstavljivega levičarja zmogel kredibilen boj do zadnjega diha.
Volilna matematika je kljub vsem tveganjem in verjetnim okostnjakom v omarah tako dolgo časa kazala, da se kontroverzni bogataš lahko prebije v Belo hišo s trosenjem floskul za nestrpneže in za obupani (belski) delavski razred, ki v ameriški politični garnituri pač ne najde več zaveznika, saj je njena govorica usmerjena k srednjemu razredu, zaradi sistema financiranja političnih kampanj pa odvisna od bogatih slojev. Ko je prišla na dan zadnja afera z enajst let starim vulgarnim posnetkom, pa se je strankarska opora Trumpu sesula kot hiša iz kart, dve televizijski soočenji, ki sta ga prvič prisilili, da vsaj okvirno odgovarja na zastavljena vprašanja, pa sta morali še zadnjim dvomljivcem razgaliti, da samovšečni bogataš ne pokaže nobenega napora, da bi se resnično poglobil v politične teme, ki zahtevajo kaj več od fraz, da bo pod njegovim vladanjem vse čudovito in veličastno. Njegova površinskost pri obravnavi katere koli od vrste perečih tem za Američane – ekonomije in davkov, zdravstvenega zavarovanja, zunanje politike, odnosov med rasami, priseljencev in tako naprej – je tako vnebovpijoča, da je ne bi smela preglasiti niti teatralnost, s katero skrbi za visoke televizijske ratinge. Ni sicer prvi na svetu, ki predsedniško kampanjo vodi kot sodelovanje v resničnostnem šovu, je pa globalno daleč najbolj izpostavljen. In če mu po nekem čudežu še uspe iz blata potegniti propadajočo predsedniško kandidaturo, bo v svoj štiriletni resničnosti šov potegnil ves svet, ne samo Amerike. Kar ne bo posebno prijetno, čeravno tudi zunaj ameriških meja mnogi po tihem simpatizirajo z njim, ker je kontroverzen, zanimiv in drugačen.
