V drugi polovici 20. stoletja je globalizacija že puščala svoje neizbrisljive sledi. Vplivi so se bliskovito širili, večinoma v smeri od zahoda proti vzhodu in jugu. Ameriška visoka in popularna kultura, ki je danes verjetno največji kapital tega imperija, se je širila tudi skozi akademske in politične kanale. Konec 60. let je v ZDA nastopilo gibanje fotorealizma, ki se je – podobno kot prej popart – usmerilo v problematiziranje vseprisotnega sodobnega reklamnega kiča, produkta postindustrijske družbe zahodnega sveta, ki je v javni prostor naplavil nepregledno množico skrbno oblikovanih poželjivih podob in za vselej spremenil kulturno krajino. Ta je v minulih desetletjih videti kot nenehni festival agitpropa.
Hiperrealizem pri nas
Gibanje se je nato hitro razširilo po tako imenovanem razvitem svetu in dokaj sočasno prišlo tudi v slovenski prostor. Eden prvih domačih hiperrealistov je Franc Berčič - Berko, ki ne skriva neposrednih vplivov ameriškega slikarstva, a je njihovo izvorno idejo v 70. letih prenesel v specifični jugoslovanski kontekst. To je bil čas razvoja reklamne industrije, gradnje blagovnic in nasploh razvoja socialistične različice tržne ekonomije.
Berko je po krajšem obdobju abstraktnega slikarstva privzel ideje objektivnega upodabljanja okolice in tako ovekovečil rojevanje domačega potrošništva. Ob letošnji sedemdesetletnici so avtorja v Loškem muzeju počastili s pregledno razstavo. Pravzaprav je obseg retrospektive mnogo širši, saj je nastala v sodelovanju z Gorenjskim muzejem v Kranju, kjer so bila poleti prikazana novejša dela, ter Medobčinskim muzejem v Kamniku, kjer bo novembra na ogled razstava risb. Pričujoča razstava na škofjeloškem gradu, ki jo je skupaj z avtorjem zasnoval kustos Boštjan Soklič, pa prinaša presek Berkovega opusa. Po obsegu je sicer relativno majhna, a predstavlja jagodni izbor najbolj prelomnih del iz minulih štiridesetih let. Slika Chesterfield (1973) je zvesta preslikava reklamnega sporočila, ki prikazuje zadovoljnega moškega, kako elegantno in odločno kadi cigareto. Podoba kaže lepotni ideal z vsemi pripadajočimi atributi, kot so zagorelost, nasmeh in žar v očeh, da bi ujela pozornost kupcev in jih spodbudila k identifikaciji s posredovano idejo. V sodobnem svetu tržne ekonomije smo pač vsi prvenstveno potencialni potrošniki.
To obdobje je Berko obravnaval v specifičnem trenutku velikih političnih in ekonomskih sprememb. V času njegovega odraščanja je bila gospodarska in gmotna situacija v državi povsem drugačna in šele v poznih 60. in zgodnjih 70. letih je prišlo do večjih premikov v bivanjskem okolju in življenjskem slogu ljudstva. Nastopilo je obdobje relativne blaginje, ki pa ga je umetnik nemudoma poglobljeno vizualno analiziral. Med drugim je ustvaril unikatne knjige umetnika, sestavljene iz časopisov in revij, s katerimi je poudaril neizmerni obseg vsebin, ki na vsakem koraku nagovarjajo posameznika. V podobni maniri je mogoče brati risbo Smetišče (1976), ki v eksplicitni luči kaže kupe odpadkov kot neposredno posledico potrošništva. V novejših delih je pogosto prikazoval generične prostore nove religije potrošništva ter na sliki Nikoli niste daleč od Berkove zvezde. Galerija (2007) upodobil nakupovalno središče, ki je ob pomoči manipulacije postalo razstavišče njegovih del. A to nakupovalni centri tudi so: razsežne galerije perfektnih podob, ki se bojujejo za pozornost mimoidočega. Osrednji tok današnje vizualne kulture predstavlja prav reklamna industrija, katere jezik je Berko preprosto privzel, ga prilagodil lastnim težnjam in ga prevedel v slike, risbe, grafike ali digitalne fotomontaže. Iz njegovih podob je tako moč razbrati ironijo do osrednjih postulatov sodobne družbe kot so potreba po spektaklu, želja po petih minutah slave in nasičenost javnega prostora s komercialnimi vsebinami. Te so danes samoumevne do te mere, da so prešle v sfero kolektivnega spomina družb tako imenovanega razvitega sveta.
