Podobno kot so umetnostni zgodovinarji kot »izvedenci za umetnost« in »varuhi interpretacije« oporekali Benjaminovi interpretaciji Kleejeve podobe Angelus Novus, so spodbijali tudi številne druge interpretacije strokovnjakov z drugih področij, ki pa so pogosto pripeljale do pomembnih odkritij in bile zelo odmevne. To še kako velja tudi za interpretacijo da Vincijeve slike Ana Samotretja, ki jo je podal Sigmund Freud. Leonardova slika prikazuje sedeči figuri v prepletu, Ano in njeno hčer Marijo, ter dečka Kristusa, ki drži jagnje. Gre za samosvojo rešitev ikonografskega motiva, vezanega na kult svete Ane in brezmadežno spočetje, ki priča o novem zanimanju za sveto družino v času, ko se je širil strah pred turškimi vpadi. (Kmalu zatem je Tridentinski koncil (1545–1563) take motive prepovedal in tako hkrati z utrditvijo katoliške protireformacije »očistil« tudi krščansko ikonografijo.) Leonardova inovacija je zlasti v atmosferski pokrajini in prefinjenem modeliranju, tehniki sfumato ter v dinamično uravnoteženi piramidasti kompoziciji.
Da Vincijev spomin iz otroštva
Freudova razprava iz leta 1910 je prvi primer ugibanja o umetnikovi osebnosti s psihoanalitičnimi koncepti. Freudovo zanimanje za »skrivnostnega vsestranskega genija, okoli katerega se je spletla legenda«, je bilo dolgotrajno. Pri rekonstrukciji Leonardovega duševnega življenja se je Freud oprl na Leonardovo fantazijo o ptiču, ki mu, ležečemu v zibki, vtakne rep v usta. Freud ptiča identificira kot jastreba in na podlagi egipčanskega mita o jastrebu kot simbolu materinskosti izpelje teorijo o tem, da ptič nadomešča Leonardovo mater (kar nakazuje, da je kot nezakonski otrok pogrešal očeta), iz bajke o enospolnosti jastrebov in androginih materah boginjah pa tudi infantilno seksualno teorijo in namig na Leonardovo homoseksualno nagnjenje. (To je podkrepil z zgodnjim erotičnim užitkom ob sesanju in z ljubezenskim odnosom do matere, iz katerega naj bi izviral tudi zamaknjeni nasmešek Leonardovih likov.) Freudov učenec Oskar Pfister je celo odkril, da se v sliki Ana Samotretja skriva oblika jastreba; Freud je bil do tega odkritja sicer zadržan, kljub temu pa je ugotavljal, da je v to sliko vpisana zgodba Leonardovega otroštva.
»Nasilna interpretacija«
Precej pozneje so odkrili pomoto v prevodu, ki je iz ptiča škarnika naredila jastreba, zaradi česar so postali nekateri Freudovi sklepi neutemeljeni, študija pa zato ni izgubila svoje vrednosti, zlasti glede predstavitve konflikta med Leonardovimi umetniškimi in znanstvenimi nagibi, analize njegove psihoseksualne življenjske zgodbe in koncepta narcizma.
Freudova razprava o Leonardu je bila odmevna in javnost jo je še ostreje odklonila kot njegova druga dela. Nekateri analitiki so poskušali Freudovo teorijo razvijati naprej, drugi pa so imeli do nje zadržke. Gustav Jung jo je kot »nasilno interpretacijo« slike videl zlasti v luči Freudove brezkompromisne želje, da razvije svoji dve teoriji: o dvojnem spočetju in incestu.
Pod drobnogledom
Umetnostnozgodovinska stroka je Freudovim analizam umetniških del pogosto oporekala, češ da ga umetnost zanima predvsem kot dejavnost fantazije in da je problematična tudi redukcija na osebnostno problematiko avtorja. Spraševala se je, ali lahko psihoanalitična teorija v povezavi z nezavednimi mehanizmi pove kaj bistvenega o umetniškem delu. Tega namreč navadno izolira od okolja, v katerem je nastalo, izloči iz celotnega umetnikovega opusa in ne upošteva njegovih specifičnih značilnosti, zlasti ne estetskega in formalnega vidika. Pri analizi slike Ana Samotretja so mu očitali, da je naredil cel konstrukt na podlagi enega samega podatka. Ernst H. Gombrich je, denimo, cenil Freudov metodološki prispevek, z zadržkom pa je sprejemal koncept naddoločenosti, ki je odkrival številne motivacije in pomenske ravni podobe. Hkrati je opozarjal, da brezkončnega zaporedja vzrokov, ki so povzročili nastanek slike, ne smemo zamenjati z njenim pomenom, in naj se vzdržimo tega, da bi v umetnini zmerom hoteli videti še dodatni pomen.
Kje je spodrsljaj?
Najtemeljiteje je Freudovo študijo o Leonardu analiziral Meyer Schapiro. Poskusil jo je premisliti s stališča umetnostne zgodovine, ne zato ker bi hotel kritizirati psihoanalitično teorijo, ampak da bi presodil njeno uporabo pri analizi umetnine. Schapiro Freudu očita, da je prirejal podatke in prezrl nekatere podrobnosti, pri tem pa ni upošteval vseh možnosti za analizo, zlasti pa ne vizualne izkušnje in tistih značilnosti časa, ki so neposredneje povezane s sliko in ikonografskim tipom podobe. Schapiro tako ponudi svoje rešitve in na Freudovo trditev, »kar je s kritiškega/umetniškega vidika videti spodrsljaj, kompozicijska pomanjkljivost, je z vidika analize upravičeno, saj nakazuje njen skriti smisel«, odvrne: »Toda kar se tu zdi napredek v psihoanalitičnem preučevanju umetnosti, je spodrsljaj v zgodovinskem in estetskem razumevanju.«
Freud je zarisal kompleksno mrežo razmerij med univerzalno fantazijo, njeno obdelavo v umetnini in družbenim funkcioniranjem te umetnine. Čeprav je poudarjal, da je psihoanaliza nemočna pri vprašanju umetnosti in umetnika ter da si ne domišlja, da lahko pojasni genialnost ali vzroke za izvrstno umetnost, pa je verjel, da lahko razkrije dejavnike, ki so genija spodbudili, in pojasni, kako se rodi nova zamisel. V tem se mu je kasneje pridružil Jacques Lacan in oblikoval odgovor, za kaj gre v umetniškem ustvarjanju. Vpeljal je nekakšno željo k drugemu, na koncu katere je dajanje-v-videnje, in nadaljeval: »Kako lahko to dajanje-v-videnje kaj zadovolji? Kako neki, če ne tako, da ima tisti, ki gleda, nekakšen očesni apetit. Iz tega očesnega apetita, ki ga je treba nahraniti, izvira vrednost čara slikarstva.«
