Vendar je nastopila nerodnost. Evropskih unij je vedno več. Katera je prava? Časi, ko je obstajala samo ena in je bil recept za evropsko reševanje problemov samo en, so očitno minili. Tudi ni več samo nove in stare Evrope, ki je bila goljufija. Nekdanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld je Evropo razdelil na pol ob vprašanju podpore invaziji Iraka. Nova Evropa je bila navdušena za napad, stara kontinentalna Evropa je imela pomisleke in je bila proti. Takrat se je vprašanje zdelo akademsko, ker so Američani prodirali sami in so potrebovali samo kozmetično prisotnost drugih držav. Vendar je uničenju Iraka sledil razpad Sirije, v Evropo pa so začeli prihajati begunci. Vsi so hoteli v staro Evropo, njihovemu gibanju pa so najbolj nasprotovale države nove Evrope. Vendar so šli čez ozemlje nove Evrope v opozorilo, da se ne splača dati podpore brezumnim vojnam.
Prvi rezultat stika z begunci je presenetljiv. Iz stare in nove Evrope so nastale vsaj štiri oblike novih evropskih integracij, ki kažejo veliko veselje do razmnoževanja.
Na Dunaju je ta konec tedna potekal velik državniški vrh, ki je razreševal usodno vprašanje, ali bo Evropska unija zdržala strahovit pritisk od zunaj ali pa se bo sesula pod lastno težo. Tako je vsaj zvenelo. Vpraševali so se, kaj narediti z begunci iz sirske vojne in njihovimi sopotniki. V času, ko je v Nemčijo prihajalo milijon ljudi, so se države na njihovi poti pričkale, katera je kriva za skupno nesrečo. Slovenija je takoj, ko so se prikazali na meji, ugotovila, da so za begunski val krivi Hrvati. Hrvati so imeli ustrezno mnenje o Srbiji, Avstrija pa o Sloveniji. Makedonci so vzrojili nad Grki, Grčija pa je lahko samo gledala na svoje morje in ugibala, kaj se dogaja v Turčiji. Nikjer ni bilo videti skupne politike ali vsaj pametne koordinacije. Ena za drugo so potem države sklenile, da vsaka na svojo mejo postavi žično ograjo, vsi skupaj investirajo v bodečo žico na makedonsko-grški meji, Grki pa se lahko vržejo v morje.
Sedaj, ko begunci prihajajo samo še po kapljicah in ni nobene nevarnosti, da bi se ponovili množični prizori izpred enega leta, države oblikujejo bolj ali manj enoten politični odgovor. Zveni kot klasična razprava v Evropski uniji. Rešujejo problem, ki ga ni več. Vendar je bila razprava veliko več kot to. Begunci so že lani pokazali obraz Evrope, za katerega nismo vedeli, da je tam.
Evropska unija se je razvila v zanimiva regionalna zavezništva. Staro jedro, skandinavski model, višegrajski pakt, balkanski koridor. Vprašanje, v katero geografsko enoto sodi Slovenija, se je razrešilo samo od sebe. Dileme, ali je srednjeevropska, balkanska ali zahodnoevropska država, so se iztekle v politično korektno imenovano skupino držav na balkanski migracijski poti. Balkanski koridor. Družba je sijajna. Nemčija je v njej kot ciljna država milijonov ljudi, ki skoraj nikjer drugje v Evropi ne najdejo zatočišča. Država voditeljica je Avstrija, ki ji sledijo Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška, Albanija, Madžarska, Bolgarija, Romunija in Slovenija. Položaj je uravnotežen. Avstrija je članica EU, ni pa članica Nata, Albanija je članica Nata, ni pa članica EU. Srbija ni niti članica EU niti Nata, Makedonija pa pod tem imenom uradno ne obstaja in ni članica ničesar. Ostale države so članice obojega, čeprav ni vedno jasno, kaj tam počnejo.
Iz preteklih izkušenj z državami vemo, da stvari ne razpadejo, ampak da gre pri tem za proces nastajanja novega. Evropa je postala prevelika in jo zato režejo na kose. Vendar Evropa o sebi govori, da je premajhna. Premajhna je, da bi lahko medse sprejela Turčijo, čeprav bi od tega imela samo koristi. V strahu pred razpadom zagotavlja, kako je premajhna, da bi sprejela enako število beguncev kot Libanon, ki ima toliko prebivalcev kot Slovaška in ni razpadel. Premajhna je, da bi lahko pomagala Grčiji, na katero so se zvrnile vse tegobe sodobne Evrope. Premajhna je, zato jo je treba razdeliti na manjše dele, ker se kot celota ne more učinkovito dogovoriti o ničemer.
Izgovor, da je bil dunajski vrh posvečen reševanju vprašanja množic beguncev, ki grozijo prestopiti meje kontinenta, ne bo držal. Od spomladi več beguncev pride v Evropo skozi Italijo kot pa skozi Grčijo. Italije pa na dunajski vrh niso povabili. Reševali so druge probleme, ne pa vprašanja beguncev. Morda pa so se počutili varne. Na mejnem prehodu Fernetiči ob meji z Italijo je begunski center s sto desetimi begunci. Več kot leto dni so tam dvajset metrov oddaljeni od Slovenije. Še nikomur ni padlo na pamet, da bi naredil nekaj korakov in stopil v balkanski koridor.