Podobno kot se je v času debelih krav hodil v kabinet obrambnega ministra za posel dogovarjat prenekateri znanec iz slovenskih tajkunskih zgodb oziroma zgodb s sodišč, se danes visok kader iz slovenskega pentagona hodi za lastni posel oziroma za posle svoje tovarišije dogovarjat iz kabinetov v svet energetike in preostale ekonomije. Političnointeresne skupine so opazne tako na parketu vojaških telovadnic kot v obrambnih državnih poslih, visoko čez plot iz vojaške terminologije izhajajočega pravila o nepolitičnosti pripadnikov Slovenske vojske pa skačejo številni zaposleni v sistemu, ki naj bi skrbel zgolj in edino za narodovo varnost, za obrambo.
Ko je deveta slovenska vlada prek ministrice Ljubice Jelušič obrambi v imenu varčevanja prvič vzela zajeten del proračunskih sredstev – dvesto milijonov evrov –, takratni načelnik generalštaba SV generalmajor Alojz Šteiner ni ponudil svojega odstopa. Pa je dobro vedel, da je diplomatsko povsem pogorel, saj ministrica oziroma njen šef Borut Pahor nista slišala njegovih napovedi, da bo vojska, če odvzetega denarja ne bo dobila nazaj, obtičala v brezvetrju. Miren, spravljiv in povsem nenevaren Andrej Osterman je vojsko prevzel po v ameriško vojsko zagledanem Dobranu Božiču, ki je svojo energijo sicer glasno zaganjal v smer sprostitve precej preveč zategnjenega pasu, a država ga je takoj, ko je postal moteč in preglasen, zamenjala. SD-jev naslednik Jelušičeve na mestu obrambnega ministra Janko Veber je v Božiču (in v njegovi ženi, gospodarski svetovalki v SDS) prepoznal preveč iz političnih nasprotnikov izraslih nastavkov in kljub kvaliteti Božičeve vojaške poti je ta moral pred dvema letoma oditi. Od oktobra 2014 vojsko vodi osiveli generalmajor, ki sicer izpolnjuje poklicne, ne pa tudi starostnih pogojev za upokojitev. Doslej je z vodenjem okrog 7000-glave in za Natovo povprečje dosti prestare stalne sestave pridelal dve negativni oceni stanja pripravljenosti.
Z obrambnega ministrstva sicer nenehno curljajo informacije o tem, da ministrica Andreja Katič kljub velikim prizadevanjem njene stranke (SD) Ostermana ne zamenja s kakim drugim – operativno bolj veščim, funkcionalnejšim in bolj neupogljivim, preudarnejšim človekom – zaradi tega, ker ji to preprečujejo ostanki Janševih časov, a to lahko podobno kot pri finančnem izgovoru Ostermana razumemo tudi kot pripraven alibi: nič ne morem narediti, ker mi Janševi ne pustijo.
Tudi če je res, da Janša še vedno nadzira in kadrira, srka obrambne varnostne podatke in jih potem uporablja za svoje politične poti, je v primeru zavoženosti Slovenske vojske edini objektivni krivec Andrej Osterman. Zakaj ne ponudi odstopa in ne da priložnosti komu drugemu, kar bi bila po dveh letih agonije SV lahko edina logična posledica, ve le on. Ministrica se je sicer odločila za brigadirja Urbanča, ki ga namerava predlagati vladi kot Ostermanovo zamenjavo, a dejstva, da tega zaradi Ostermanovega vztrajanja, da (še) ne bo šel v pokoj, ne stori že eno leto, to nikakor ne spremeni.
Nov begunski val je pred vrati, svet je nemiren. Medtem ko preudarne države kljub krizam povečujejo obrambne stroške in medtem ko se moderne vojske utrjujejo z mladim, močnim kadrom, naša država in vojska raje spremljata farso z osivelim dobrim možem, ki meni, da še ni za v pokoj.
