Dogajanje na področju preprečevanja nasilja v družini je precej pestrejše od tistega, ki ga spoznamo ob najodmevnejših primerih. Med slednje sodi tudi tragična smrt dveletne jeseniške deklice julija letos. Vendar o njem udeleženci delovnega posveta o preprečevanju nasilja na jeseniškem centru za socialno delo niso govorili. Osredotočali so se na izzive, ki jih srečujejo v praksi.
Zdravniki poročajo o nasilju, sosedje so »slepi in gluhi«
Gorenjski kriminalisti imajo pri utemeljevanju suma kaznivega dejanja nasilja pogosto težave z žrtvami, ki o nasilju nočejo govoriti. Mihaela Perkovič Karadža iz sektorja kriminalistične policije pri policijski upravi Kranj je tako pred kratkim naletela na gospo s hudimi poškodbami, na katere je opozoril zdravnik, ta pa je vztrajno trdila, da se je poškodovala pri povsem vsakdanjem jutranjem opravilu. Takšnih primerov ni malo, zanje pa je po njenem kriv tudi odziv družbe.
»Če mož pretepa ženo na dvorišču treh stanovanjskih blokov, kar z balkonov in izza zaves spremlja kakih sto sosedov, nihče pa se ne odzove in pokliče pomoči, je to zagotovo slabo znamenje. Ne le da se žrtev ne upa zoperstaviti nasilnežu, meni lahko celo, da je z njo nekaj narobe in je zato žrtev nasilja,« je opozorila.
Medtem ko zdravniki in drugo zdravstveno osebje vse pogosteje centru za socialno delo ali policistom sporočijo, ko sumijo, da je nekdo žrtev nasilja, pa je pri posameznikih drugače, opaža direktorica jeseniškega centra za socialno delo Anita Bregar. »Predvsem od okolja, ki spremlja nasilje in ve zanj, dobimo premalo prijav,« poudarja. Policisti v sodelovanju s tožilstvom ali center za socialno delo pa lahko sume razišče šele takrat, ko prejme prijavo.
So res vsi naredili vse?
Po odmevnih primerih nasilja se pogosto pojavlja vprašanje, ali so pristojne službe naredile vse, kar je v njihovi moči, da bi dejanja preprečile. A vsaka med njimi, opozarjajo sogovorniki, je omejena s svojimi pristojnostmi. »Vsako nasilno dejanje v družini še ne pomeni kaznivega dejanja nasilja,« na pomembno razliko opozarja vodja okrožnega državnega tožilstva v Kranju Marija Marinka Jeraj.
»Nasilje je lahko enkratno dejanje. A da gre za kaznivo dejanje, se mora takšno ravnanje pojavljati dlje časa, z njim pa storilec žrtev postavlja v podrejen položaj. Šele takrat govorimo o nasilju kot o kaznivem dejanju,« poudarja. Pa tudi takrat ga je težko dokazovati. »Materialnih dokazov je malo. Modrice izginjajo, poškodbe se zacelijo in če žrtev nasilja ne obišče zdravnika, niso nikjer dokumentirane. Tako da smo na sodišču pri dokazovanju kaznivega dejanja omejeni predvsem s pričami, to pa so največkrat žrtve in njihovi bližnji, ko gre za otroka, pa tudi institucije, kot so vrtec, šola, zdravstveni dom...«
A tudi priče, na katerih na sodišču temelji dokazovanje kaznivega dejanja nasilja, si prepogosto premislijo in ne želijo pričati, češ da s tem ščitijo svojo družino, kar bližnjim zakon tudi omogoča. Enako »pozabljivi« postanejo sosedje, prijatelji... »Ko priče molčijo, mi ostanemo brez glavnih dokazov,« izpostavlja Jerajeva.
Kadar je žrtev nasilja otrok, morajo institucije sum o nasilju policiji ali centru za socialno delo sporočiti po uradni dolžnosti. Pogosto so zdravniki in zaposleni v šoli tudi edini otrokovi zaščitniki, saj v družinah, kjer vlada nasilje, otrok na druge družinske člane ali sorodnike, ki se nasilneža bojijo, ne more računati. Tudi v tem delu na sektorju kriminalistične policije pozdravljajo napredek v zdravstvu, saj zdravstvene ustanove to počnejo vzorno. Precej redkeje o sumu poročajo iz šol ali vrtcev. A kriminalistka jih je poučila, da se morajo poleg uradne odgovornosti ob nasilju vprašati tudi o svoji moralni odgovornosti.
