Poletja pa se v medijih začenjajo tudi s priporočili literature, ki naj bi jo prebrali. Vedno bolj popularni seznami priporočenih knjig so sestavljeni po osebnih ključih. V medsebojnih pogovorih si priznavamo, da ne beremo več toliko kot nekoč, da so naša branja raztresena, celo, da so knjige okorne in podobno. Inventura mojega poletnega branja prinaša nekaj nenavadnih spoznanj. Knjig na počitnice in potovanja ne nosim več, ker sem ugotovila, da rastejo povsod. Letos sem na dušek prebrala dve knjigi, ki sem ju našla na kuhinjski mizi neke poletne hiše. Nisem bila edina, ki sem ju prebrala, zato so se razvili zanimivi pogovori, ki sta jih sprožili krožeči knjigi. Prebrala sem kup domačih tednikov in časopisnih prilog starejšega datuma, ki so pristali na otoku. Čeprav so bile izdaje že malo postane, z olivnim oljem popackane, mi je branje s časovne razdalje pokazalo nekakšno pomirjenje z vsebino. Družbenopolitični razmisleki po nekaj tednih postanejo nekako uležani in lažje prebavljivi.
V mestecu poletnih sanj, Starem Gradu na otoku Hvaru, stoji nad mestno kavarno knjižnica. Velika okna hiše z meščanskim videzom so vedno zastrta, kajti sonce bi lahko najedlo knjige, ki čakajo na beroče otočanke in otočane. Knjižničarka Sofija te z enim samim toplim pogledom vpiše v knjižnico, v kateri so vedno na voljo nove knjige hrvaških avtorjev ali sveži prevodi tujih. To poletje pa je lepa Sofija okrevala, se sporazumevala s svojo boleznijo, torej sem obisk knjižnice iz strahu pred okrušeno romantiko letos opustila. Knjige sem mimogrede iskala, kjer se je le dalo, brez strogih meril ali natančnih želja. In tako sem prebrala stvari, ki jih, če bi upoštevala sezname iz medijev, nikoli ne bi. Predvsem so to lokalne zgodbe, zgodovinska dejstva, pesmi, ki so mi obogatile odnos do ljubega Mediterana. A očitno je to neko področje, kjer dejansko rastejo, med drugim, tudi knjige. Predstavljajte si polne knjižne police v letni hiši Hanibala Lucića ali palači Petra Hektorovića ter zaprašene knjige iz raznih obdobij, ki se ponujajo, kot da jih nihče nima rad, kot da jih nihče ne vzame v roke, prelista, povonja in razpraši. Marko Zorko in Umberto Eco, kam sta se skrila, umaknila, vrnita se vsaj za nekaj časa, da vaju popeljem med speče zaklade.
Nedavno sem si tako privoščila knjige, ki si jih skoraj zagotovo v sodobnih časih nihče ne pripelje domov, kajti prinesti jih je nemogoče. To sta Enciklopedija Jugoslavije in Pomorska enciklopedija, skoraj meter dolgi vrsti velikih, obsežnih knjig modrih usnjenih hrbtov in zlato odtisnjenih naslovov. Sploh Pomorska enciklopedija je zakladnica risb, fotografij, zemljevidov, načrtov za predane morjeljubce. Enciklopedije so izhajale v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja in so pravo čudo. Občutek popotovanja med stranmi, natančno tiskanimi na tanek bledo rumeni papir, z mnogimi barvnimi vložki, je podoben tavanju po digitalnih pokrajinah, a nekako veliko bolj obvladljiv in čuten. To so knjige, po katerih se sprehajaš, potuješ, plavaš in potapljaš.
Urednik, takrat redaktor ali direktor, teh vsebinsko fascinantnih izdaj je bil Miroslav Krleža. Ta podatek se me je dotaknil zaradi slabo znane veličine tega imena. Letos sva se začela spoznavati, ker sem iz neke obmorske knjižne police brez pričakovanj vzela njegove eseje. Tudi v slovenskem prevodu imamo esej Evropa danes, ki je bil napisan leta 1933, in me je nasmejal, začudil ter zelo pretresel. Svoje sodobnike je opozoril na vse, kar je bilo in kar je prihajalo, in ne znam si predstavljati, kako se je počutil, ko se je, v glavnem zlo, izpolnilo.
Vrtimo se v začaranem krogu zgodovinskih dejstev in tako branje je za vsako družbeno občutljivo dušo obvezno. Poletje se je končevalo tudi s srečanjem in pogovorom najsvetlejših zvezd na poti mojih razmislekov, Dubravke Ugrešić in Svetlane Slapšak na filozofski fakulteti. Kot uvod v pogovor smo se imeli čast iskreno načuditi odlomku iz Krleževega eseja O človeški neumnosti. Najdete ga v knjigi Na robu pameti, v kateri bom kmalu z veseljem prebrala še poglavji z naslovoma Tudi mesečina je lahko pogled na svet in Same zagate na vse strani. Če to ni obetajoče?
Vprašanja o včeraj, danes in jutri dandanes ne smejo več počivati, zato v uteho zaradi kratke jeseni, bohotne zime in skromne pomladi priporočam globok potop v pravo zimsko branje.
