V šole bi lahko uvedli predmet, ki bi nas seznanjal z naukom o spremembah. O njihovi nujnosti, koristnosti in predvsem načinu izvedbe. Nikoli nisem sprejela domačega izreka, da je vse za nekaj dobro. Skozi življenje naletimo na mnogo stvari, ki niso dobre prav za nič. So le kamen spotike na poti do cilja, ki je pravzaprav tako ali tako neznanka.
Rodili smo se v čas, v katerem je sprememb več, kot smo jih sposobni prebaviti. Zato med nami prihaja do večjih in manjših žrtev. Nerazumljiva obnašanja, bolezni, nerazložljive smrti, težke besede, črne noči in siva jutra, izgube in slabe vesti, boleče hrbtenice in nemirna srca se nalagajo v vsakdanjost, polno obveznosti. Naporen je čas, ko družbene spremembe povzročajo globoko potrebo po osebnih spremembah, za katere je jasno, da to ni več nov računalnik, letalska karta za Nepal ali krotki klapouhi kuža. Pogosto je navdih za spremembo bolezen. Ljudi najprej poškoduje, nato pa zaustavi, pretrese, očisti, osmisli. Nekatere seveda, druge pa ubije, tako ali drugače. Skozi življenje se zavedam tega, da vsako obdobje prinaša s seboj človeške žrtve. A zadnje čase ta problem prihaja preblizu, si nesramno jemlje preveč.
Med potepanji po Balkanu in njegovih robovih sem v zadnjih letih opazila stvari, ki mi pomagajo razumeti, za kaj gre. Videla sem prekajene otožne ljudi temnih obrazov v Srbiji, ljudi, ki si množično kos kruha režejo z nabiranjem steklenic in brskanjem po smetnjakih na Hrvaškem, v Romuniji in dlje spoznala krasne ženske, katerih modna prezenca je ustvarjena le z oblačili iz druge roke, še drugje pa obstajajo svetovi, kjer je vse bogastvo le v glavah, življenje pa materialna askeza. Skratka svet, ki se razvija vzvratno, nenadoma postaja vse bližji in vse bolj razumljiv od sveta, proti kateremu smo strumno korakali v devetdesetih.
Nekdaj dobro stoječi prijatelji so si bili primorani na hitro dodobra porezati krila, medtem ko rešujejo probleme, ki jih imajo zaradi prevelikih apetitov iz preteklosti. Povprečni državljani postajamo iskalci novih vrednot, medtem ko živimo iz rok v usta. Vsi se pomanjšujemo, odlagamo balast. Razrašča se množica nevidnih, umaknjenih in mnogi med njimi potrebujejo pomoč. Marsikdo od nas mimogrede zdrkne mednje. Vsakdo pride na vrsto, se nekega dne javi in prizna najprej sebi, nato ostalim, da je šlo nekaj narobe. V zadnjem času sem se naučila, da je klice na pomoč, ki jih v glavnem lahko prebereš le med vrsticami, treba vzeti resno.
Digitalna revolucija in samostojna mini domovina sta v naša življenja stopili z roko v roki. Digitalni svet nam življenja ureja in teoretično poenostavlja. Obenem pa postaja neskromni požiralec časa in fizični omejevalec naše telesne svobode. Nova družbena ureditev nas je, nekdaj polne ustvarjalnega zanosa, nekje na poti nenadoma začela izdajati, odtujevati, razslojevati. Kombinacija obojega je eden večjih paradoksov, ki jih doživljamo. Raziskovalci in pojasnjevalci sveta zaostajajo za dogajanjem in ni je znanosti, ki bi vedela, kam potujemo. Poklici, ki naj bi urejali svet, postajajo okosteneli, stroke se med seboj vedno slabše razumejo. Dogajanja, ki ostajajo nepojasnjena, se neumorno zlagajo v meglena skladišča.
Spremembe je koristno najprej razumeti. Modro jih je imeti rad, biti hiter v navajanju nanje, iskren do sebe in drugih. A ne vseh, kakšnim se je treba tudi upreti. Prijatelji, ki so preživeli zadnjo vojno, razlagajo, kaj vse je človek sposoben spremeniti v kratkem času, kako prilagodljivo bitje je. Ampak morda je tako samo v vojni. Mi, ki vse to doživljamo v teoretično mirnem času, smo polni nespečnih izpraševanj in s strahom začinjenih dilem. Obdobje materialnega in svetišč v nakupovalnih središčih se za mnoge zaključuje, prestopili smo v čas recikliranja, samopomoči, stika z zemljo, ponotranjenja, mistificiranja drobnih užitkov, kot je zdravo življenje, hrana, ustvarjalnost in tisti med nami, ki so tako živeli že prej, so trenutno v prednosti, postajajo novodobni preživetveni guruji.
Vse se je zgodilo tako hitro in nič ni večno. Na vso srečo vsaj poletje vedno pride.
