Premier Miro Cerar je ob napovedi večjega števila beguncev zagrozil, da bi lahko pri nas prišlo do »zloma azilnega sistema«. Povedal ni nič takšnega, česar ne bi vedel že vsaj dobro leto.
Opozorila iz maja 2015
»Spoštovani predsednik vlade (...). Zdajšnji poslovni procesi so se po treh letih neprestanega 'štukanja' izkazali (iztekli, op. p.) v popolnem neredu, kar povečuje stroške uradovanja in zmanjšuje možnosti uspešnega ali vsaj normalnega dela. Na nekaterih področjih pa se že kažejo znaki kolapsa sistema.« Tako je Cerarja v pismu maja 2015 nagovoril del uslužbencev ministrstva za notranje zadeve, ki se ukvarjajo z migracijami. Šest strani dolgo pismo je bilo anonimno, a podrobnosti v njem so odražale pogled od znotraj.
Avtorji anonimke so želeli premierja opozoriti, da pri zakonodajnih in praktičnih odzivih na migracije sistem deluje zelo slabo. Na oddelkih za pripravo zakonodaje ter za presojanje prošenj za azil naj bi bilo zaposlenih premalo strokovnjakov, nadzor nad njihovim delom pa naj bi bil šibek. Posledično je pripravljanje zakonskih določb prepuščeno stihiji, pisanje odločb o prošnjah za azil pa ni dovolj kakovostno, zato naj bi se postopki v kasnejših, pritožbenih fazah še dodatno zapletali, so zatrdili avtorji. Vse skupaj naj bi prosilcem za azil povzročalo osebne stiske, zaradi česar se mnogi še med čakanjem na odločbo (ko so v azilnem domu brez denarja in brez možnosti zaposlitve) odločijo Slovenijo zapustiti.
Glava v predalu
Naš sogovornik, pravni strokovnjak, ki pozna okoliščine izdajanja odločb o azilu, nam je minuli teden potrdil, da je kakovost odločb, vsaj deloma, vprašljiva. »Upravno sodišče mnoge odločbe vrača MNZ v ponovno odločanje,« ugotavlja. Ministrstvo, pravi, ves čas išče načine, kako prosilce zavrniti, in se pritožuje vse do vrhovnega sodišča, kar postopke izjemno podaljša. »V tem času mora seveda država skrbeti zanje in ni čudno, da postelj zmanjkuje,« pravi. Med sodelavci MNZ kroži celo »skrivnost«, da imajo na oddelku za azilne prošnje predal, v katerem se nekatere vsebinsko zahtevnejše prošnje »medijo«: pospravijo jih in se z njimi daljši čas ne ukvarjajo, v upanju, da bo prosilec obupal.
Tudi nevladne organizacije, ki skrbijo za begunce, so vsa pretekla leta opozarjale, da Slovenija nima učinkovitega azilnega sistema. Kar pa naj bi bil celo njen namen. Država, ki slovi kot neprijazna do migrantov, se na ta način znebi odgovornosti, saj ljudje iz nje pobegnejo. To je bilo v »običajnih« migracijskih okoliščinah mogoče razumeti kot restriktivno politično izbiro. Vendar migracijske okoliščine že vsaj dve leti niso več običajne. Zgolj v okolici Evropske unije – v državah, ki imajo precej nižje standarde zaščite od evropskih – ta hip životari nekaj milijonov beguncev. Nimajo nobenih možnosti, da bi poiskali zaščito v EU, tisti, ki se prebijejo do EU, pa naletijo na sistematično zavračanje. V Sloveniji tudi zato, ker je azilni sistem (načrtno) podhranjen. A odločitve iz preteklosti se utegnejo poslej, ko bodo prosilci prihajali, zaradi zaprtih meja pa ne bodo mogli odhajati, res preleviti v »zlom sistema«.
