Nič.
Sem kar pričakoval takšen odgovor. Ste imuni na hitro vožnjo ali kdaj vendarle sproščate adrenalin v kakšnem varnem okolju?Rad hitro vozim, vendar v Sloveniji za to ni možnosti, saj ni pravega dirkališča. Vsake toliko časa pa na Vranskem organiziramo kakšen dogodek, da lahko sprostim nekaj adrenalina in uživam v hitrejši vožnji. Je pa res, da je pri tovrstnih aktivnostih zelo pomembno, da ne pride do pretiravanja, da vedno vse ostaja v varnih mejah in ostane kakšnih 20 odstotkov rezerve.
Je kakšna povezava med številom kazenskih točk in tem, kako dober je voznik?Ne bi rekel, da gre za povezavo. Kazenske točke nabirajo tako slabi kot tudi dobri vozniki. Veliko je odvisno od razmišljanja voznika, razumevanja pravil in drugih elementov vožnje, ki vplivajo na to, ali nekdo upošteva prometno signalizacijo in ne dela prekrškov, katerih posledica so kazenske točke.
In kako dobri ali slabi vozniki smo Slovenci?Slovenski vozniki in voznice so se v zadnjih desetih letih izboljšali. Precej bolj so ozaveščeni, kulturni in tudi strpni. Kot vsepovsod pa se tudi med njimi najde slabe in nestrpne voznike in voznice.
Pa se zavedajo svojih napak? Se tisti, ki pridejo na tečaj varne vožnje, želijo naučiti nekaj novega?Mnogi, ki obiščejo trening varne vožnje na poligonu AMZS, ker ga po zakonu morajo, na začetku čutijo odpor, a se na koncu usposabljanja pokaže, da je večina zadovoljna in dobi občutek, da je bil odšteti denar dobro naložen. Vozniki tako spoznajo namen in cilj varne vožnje, vsi se zavedajo, da so se nekaj novega naučili, kar bodo s pridom uporabljali v vsakdanjem prometu.
Se vam zdi možnost, da si nekdo s tečajem varne vožnje zmanjša število kazenskih točk, dobra? Mar ni to svojevrstna potuha, da si na hitro odvezan grehov?To je ustrezen vzvod. Ko govorimo o prekrških, katerih posledica so kazenske točke, je treba vedeti, da obstajajo razlike. Nekateri delajo prekrške namenoma, nekaterim pa se prekršek zgodi zaradi trenutne nepozornosti. Zato je primerno, da se lahko posameznik na ta način reši točk.
Katere so najpogostejše vozniške napake, ki jih opazite pri svojem delu?Še vedno je veliko napak glede položaja sedeža ter drže in dela z volanom, kar vpliva na varno obvladovanje avtomobila. Tudi vožnja naravnost utegne biti v povezavi s hitrostjo pogosto zahtevna, še bolj vožnja skozi zavoje. Voznik, ki vse to obvlada, vozi precej lažje in tudi varneje.
Vas na cesti še kdaj prime, da bi bili prometni policist in bi lahko kaznovali koga, ko ga vidite početi neumnosti?Pogosto se mi zgodi, da ne morem iz kože prometnega policista. Marsikdaj bi rad stopil na cesto in uredil kakšno zadevo, vendar se hitro zavem in se umaknem. Se pa v novi civilni vlogi zato še toliko bolj trudim, da na poligonu voznikom prikažem nevarne situacije in jih poučim, kako se iz njih rešiti.
Voznikov, ki počno neumnosti, je vsaj po mojih opažanjih še vedno preveč. Zakaj policija ne stori več, da bi skrajneže odstranili s cest?Vem, da se policija trudi. Že nekaj časa je v javnosti znano, da je podhranjena, pa naj gre za zaposlene ali za materialno-tehnična sredstva. Upam, da se bo stanje izboljšalo, kajti nadzor je izredno pomemben. Če nekdo ve, da je lahko nadzorovan, bo precej bolj pazljiv, kar vpliva na večjo varnost. Seveda so na določenih mestih postavljeni radarji, ki umirjajo promet, toda vozniki prepogosto pomislijo, pa saj v tem ohišju ni radarja, in vozijo pogumneje. Nadzor bi moral biti bolj učinkovit, to lahko izboljša prometno varnost.
Število smrtnih žrtev na slovenskih cestah se je po letih upadanja spet povečalo. Svojevrstno zgodbo pišejo avtoceste, na katerih je letos smrtnih žrtev občutno več kot v preteklih letih. Kaj je po vašem mnenju glavni razlog?Res je, smrtnih žrtev je letos občutno več kot v primerljivem lanskem obdobju. Naš avtocestni križ je zelo obremenjen, tujci iz vzhodnoevropskih držav pa so kar velik problem. Ne poznajo dobro pravil varne vožnje in kulture vožnje, njihova vozila so za nameček pogosto tehnično vse prej kot brezhibna. Tudi zato je težav in posledično prometnih nesreč vse več. Slovenski vozniki se razmeram sicer skušajo prilagajati. Je pa na avtocesti treba vzeti v zakup tudi višje hitrosti, zaradi katerih so posledice nesreč hujše.
Toda meni se zdi, da so se prav na avtocestah povprečne hitrosti močno znižale.Res je, povprečna hitrost na avtocesti je precej nižja, dvomim, da doseže 100 km/h. Toda največji problem je gostota prometa. Ker je več vozil, je več možnosti, da pride do nesreče. V tujini marsikje znižujejo najvišjo dovoljeno hitrost, ker to prevedeno pomeni, da so povprečne hitrosti še nižje. Največja težava na avtocestah pa je gotovo neustrezna varnostna razdalja. Poklicni vozniki, od katerih bi pričakovali dosledno spoštovanje pravil, so prepogosto udeleženi pri naletih tovornih vozil. Poleg tega se voznikom osebnih vozil vedno mudi, še posebno ob konicah, posledica so naletna trčenja in zastoji. Problem je tudi uporaba telefona med vožnjo.
Bi avtocestna policija pomagala?Seveda bi pomagala. Znana so mi razmišljanja o avtocestni policiji izpred 15 let, a žal do danes do njihove uresničitve še ni prišlo. Šlo bi za stalen nadzor, stalno navzočnost prometnih policistov, kar bi prineslo večji red na avtocesti. Tudi povprečne hitrosti bi se še znižale, promet pa bi se uredil, saj bi vozniki vedeli, da so na vsakem kilometru nadzorovani in bo njihova nepremišljena, neodgovorna vožnja kaznovana.
Posledice prometnih nesreč so pogosto krvave. Verjetno ste kot prometni policist doživeli in videli marsikaj, česar še danes ne morete pozabiti. Je bil tudi to razlog, da ste zamenjali poklic?Poklica nisem zamenjal. Sem upokojeni policist. V letih na terenu pa sem videl veliko tragedij, mrtvih in hudo telesno poškodovanih. To je tudi razlog, da s temi izkušnjami in strokovnim znanjem zdaj z zanosom opravljam delo inštruktorja varne vožnje.
Se vas je kakšna zgodba še posebej dotaknila?Zgodb je precej. Najhujše so bile zame tiste, v katerih so bili udeleženi otroci. Se je pa tudi zgodilo, da je bil med udeleženci nesreče kakšen moj prijatelj ali znanec. Spomini so moreči, ko razmišljam o tistih časih, me pošteno zmrazi pri srcu. O njih ne želim govoriti. Raje se spominjam udeležencev naših tečajev varne vožnje, ki odhajajo zadovoljni, s spoznanjem, da bodo imeli v kakšni težki situaciji možnost rešiti sebe in svojce.
Verjetno bi tiste najhujše prekrškarje še najlažje spametovali, če bi si morali ogledati posledice hudih nesreč in ljudi, ki morajo z njimi živeti. Takšna kazen bi bila gotovo učinkovitejša od denarne.Na marsikoga bi to gotovo pozitivno vplivalo. Toda predvsem moramo misliti na ponesrečene v prometnih nesrečah, ki jih ne smemo postaviti na ogled, saj dovolj trpijo. Sam sem bil v rehabilitacijskem centru Soča in sem se na lastne oči prepričal, za kakšno trpljenje gre, saj lahko rehabilitacija traja tudi več mesecev ali celo več let.
Zadnja leta se na žrtve pogosto gleda tudi skozi prizmo stroška. Ugotovitve kažejo, da evropske države vsaka smrtna žrtev stane 1,8 milijona evrov.Vsaka žrtev v prometu je nepotrebna. Z manj umrlimi v prometu pa bi lahko država veliko prihranila. Država sicer, ko beseda nanese na prometno varnost, pravi, da denarja nima, pa čeprav velja, da se bo vsak evro, vložen v prometno infrastrukturo, državi sedemkratno povrnil.
Kako, da država tega ne razume?Mnoga tehnična sredstva so cenovno ugodna in v blagajno hitro prinesejo več denarja, kot dejansko stanejo. Zakaj tega razumevanja ni, pa je težko razložiti. Preveč se samo pogovarjamo, da je nekaj treba narediti, ko bi morali, pa tega ne naredimo. Seveda so preventivne akcije dobrodošle, toda konkretnih dejanj je občutno premalo.
Statistika pravi, da je pri devetih izmed desetih nesreč kriv človek. Po drugi strani avtomobilski proizvajalci pospešeno razvijajo napredne sisteme, ki zmanjšujejo vlogo človeka. Zdi se logično, da bo v prihodnjih letih prometnih nesreč in posledično smrtnih žrtev manj, mar ne?S tem ciljem te sisteme tudi razvijajo, da bi dosegli najvišjo mogočo stopnjo prometne varnosti. To bo v prihodnosti gotovo mogoče. Že danes so nekatera vozila na področju varnosti izpopolnjena, toda človek še vedno ostaja odločilni dejavnik, najmodernejši tehnologiji navkljub.
Si zamišljate sebe, da boste nekoč popolnoma zaupali vozilu, ki vas bo varno peljalo od točke a do b?V tej vlogi si sebe ne zamišljam. Še vedno si želim, da bi lahko sam vozil avtomobil, dokler bodo za to seveda možnosti. Se pa zavedam, da starost prinese svoje. Nič ne bom imel proti, če bo moj avtomobil opremljen z vrhunsko tehnologijo, toda občutek, da lahko vozilo sam upravljam, je zame neprecenljiv. Avto želim voziti in ga obvladovati. To bi pogrešal.
Avtonomna vožnja bo nekoč v prihodnosti pomenila tudi, da bo poklic inštruktorja varne vožnje izumrl.Res lahko pričakujemo, da bo nekoč avtonomna vožnja omogočala neodvisnost od voznika in bo učenje varne vožnje zamrlo. Toda do tedaj bo še tako sodoben avto treba znati upravljati in predvsem vse te sisteme razumeti. Avto bo še vrsto let na neki način pod nadzorom človeka.
