In končno, knjižnice so vedno znale veliko povedati o ljudeh, ki so skrbeli oziroma naj bi skrbeli zanje. Po eni strani so priče ravnanja ljudi, ki v njih delajo, in tistih, ki to delo omogočajo, po drugi razkrivajo značilnosti okolja, v katerem so nastale in se razvijale. S tem mislim tako na konkretne družbene (razvitost, izobrazba …) kot na politične okoliščine. Avtoritarni režimi niso bili nikoli pretirano navdušeni nad knjižnicami, točneje, nikoli niso pustili, da si v njih ideje same izpogajajo svoj vpliv in domet in da so socialni prostori. O tem priča tudi večina knjižnic pri nas. Nekaj malega so za to gotovo krivi urbanisti in arhitekti, toda večji del krivde lahko pripišemo vsakokratnim državnim administracijam, ki so knjižnice pogosto doživljale kot neobvladljivi ali celo kaotični prostor nenadzorovanega razmišljanja. Knjižnice nikoli niso bile prostor lagodja, užitka in lenarjenja … Sicer je res, da si se pozimi v njih lahko ogrel, res je, da si se v njih lahko tudi zbrano učil, ampak bivati v njih nikoli ni bilo mogoče. Nobenih kavčev, nobenih preprog, nobene topline in domačnosti. Red, mir, tišina so zaznamovali večino naših knjižnic. In v glavnem je tako še vedno. Ali še huje.
V nobeni od univerzitetnih knjižnic pri nas ni bilo mogoče tudi bivati in tako je tudi ostalo, in to kljub temu, da so se v razvitih okoljih predvsem univerzitetne knjižnice spremenile do nerazpoznavnosti in še bolj postale tudi socialni prostor. Pri nas se je spremenilo predvsem to, da ne simuliramo več niti želje po novih univerzitetnih knjižnicah. Leta nazaj so se ministrstva za kulturo, izobraževanje in znanost tu in tam še (nespretno) opravičevala za vsakokraten polom pri načrtovanju in izvedbi nove univerzitetne knjižnice v Ljubljani, zdaj pa še tega ne slišimo več. Aktualna vlada, ki je tudi sicer znana po svojem antiintelektualizmu, je ta projekt verjetno skrila sama pred sabo, obmolknili pa so tudi pristojni na ljubljanski univerzi. Kaj o vsem skupaj menijo študentje, ne vem, ker ne morem redno spremljati njihovih medijev …
Odprta tudi v nedeljo do polnoči
Ker ne delam na nobeni od slovenskih univerz, se me to morda ne tiče, ni mi pa vseeno, še posebej zato, ker lahko kdaj pa kdaj delam v kateri od univerzitetnih knjižnic po svetu. Tako kot zadnje poletje, ki sem ga kot gostujoči profesor preživel na eni od ameriških univerz, kar pomeni, da sem večino časa preživel v njeni knjižnici. Zame najboljši doslej, čeprav sem do danes več kot mesec dni delal vsaj v petih (Stadtbibliothek Berlin, British Library, Sterling Library na univerzi Yale in v knjižnicah obeh največjih newyorških univerz: NYU in Columbia).
Knjižnica državne univerze zvezne države Ohio v Columbusu (Ohio State University – OSU) se mi zdi najboljša doslej tudi zato, ker se je vsakokratna univerzitetna administracija od začetka (1876) naprej zavedala, predzadnja pa je to znova dokazala, da brez dobre knjižnice ni dobre univerze. Osrednja, v tem primeru Thompsonova knjižnica, je obstajala namreč že prej, in to vsaj dobrih 100 let, vendar je predpredzadnji predsednik pred slabim desetletjem ugotovil, da jo morajo (znova) predelati. In to so zelo uspešno tudi storili. Obstoječi zgradbi iz začetka 20. stoletja so dodali nov del, še bolj odprli dostop do knjig in v skladišča umaknili manj frekventne knjige. Slednje je med starejšimi uporabniki sprožilo kar precej vznemirjenja, ki pa se je poleglo takoj, ko so videli, da vsako knjigo lahko dobijo v približno istem času kot prej in da jo lahko še naprej uporabljajo brez omejitev. Zdaj so navdušeni tudi skeptiki. Med drugim tudi zato, ker je vsem skupaj (administraciji, profesorjem, arhitektu …) uspelo ustvariti knjižnico – socialni prostor. To pomeni, da ima knjižnica poleg obveznih kavarne/restavracije, bankomatov in jedilnice še marsikaj drugega. V vsakem od petih čitalniških nadstropij ponuja prosto dostopne tiskalnike, skenerje, kopirne stroje, naslanjače, ločene in zvočno izolirane individualne in skupinske/seminarske prostore, sejne sobe, predavalnice, različne avle in … osrednjo klasično čitalnico.
Podobno kot v drugih univerzitetnih mestih v razvitem svetu so se tudi na OSU zavedali, da se mora knjižnica povsem prilagoditi uporabnikom, in ne obratno. Tudi zato je odprta do polnoči tudi v nedeljo, ko se odpre šele opoldne … Glede na to jo lahko uporabljajo vsi tipi uporabnikov: nočni bralci, jutranji delavci, popoldanski lenivci … Vsi. Brez omejitev vanjo prihajajo tudi vsi upokojenci, starejši od 65 let, ki lahko glede na univerzitetno politiko obiskujejo tudi predavanja. Namesto posedanja pred televizorjem ali sedenja v lokalnem dajnerju jih kar nekaj odide socializirat se v knjižnico.
V glavnem so uporabniki vseh knjižnic v kampusu študentje (mimogrede, najbolj mirna in uporabniku najbolj prijazna je, podobno kot na Columbia University, knjižnica oddelka za umetnostno zgodovino). Kar med drugim pomeni, da vanjo, kakor tudi v vse preostale, lahko prinesete tudi malico; kuhano in »suho«. In jo v miru pomalicate. Tudi zato vsake toliko do vašega delovnega mesta pridišijo vonjave azijske, ameriške in drugih kuhinj oziroma pred vašim računalnikom počasi zraste kup lupin tajvanske ali korejske ljubiteljice trdo kuhanih jajc.
Za evropskega uporabnika je na začetku moteča samo temperatura. Klima je namreč navita do konca in brez majice z dolgimi rokavi začnete kmalu zmrzovati. Ameriški uporabniki praviloma nimajo težav. Nasprotno, mirno zadremajo tudi v kratkih hlačah in majicah brez rokavov oziroma brez težav zbrano delajo tudi po deset ur. Ker je knjižnica čisto zares tudi socialni prostor …
Tudi prostor prepirov in protestov
Samo sezuti se študentje ne smejo. Sicer pa je to verjetno del zimske sheme, saj velika večina v knjižnico prihaja v »japonkah« ali drugih natikačih, neredko tudi v domačih copatih. Tudi zato se včasih zgodi, da študentke v knjižnico (in na predavanja) zaidejo v pižamah, kar skušajo profesorji zatreti že na samem začetku. V knjižnici je drugače, saj »pazniki«, najpogosteje so to starejši študenti, težko presodijo, ali gre za dvodelno spalno opremo, športni dres ali zgolj nekoliko neobičajno poletno garderobo …
Knjige so razstavljene na policah v osrednjem desetnadstropnem stolpu in pomenijo pravo bogastvo. Tudi na OSU, podobno kot na prestižnem kolidžu Denison v štirideset kilometrov oddaljenem Granvilu, se namreč zavedajo, da so »knjige bogastvo sveta in dediščina generacij in narodov«, oziroma podobno kot nekatere druge »izobraževalne ustanove« v mestu in državi, od osnovne šole naprej, poudarjajo, da je učenje bogastvo in da blaži revščino.
Ja, knjižnice so socialni prostori in zato prostori vsestranskega izobraževanja. Po potrebi tudi prostor prepirov in protestov. V njih in pred njimi je včasih treba tudi kričati in tudi na ta način spomniti, da brez dobre univerzitetne knjižnice ni dobre univerze. Tega bi se morali zavedati tudi vodstvo »najstarejše slovenske univerze«, njeni zaposleni, njeni študentje in meščani, kajti politična elita se je dogledni izgradnji in opremi nove univerzitetne knjižnice (zavestno) odpovedala …
Ne nazadnje tudi zato, ker so bile knjižnice vedno tudi prostor svobodnega in izvirnega razmišljanja, torej tudi prostor najbolj prefinjene in najbolj učinkovite kritike vsakokratne oblasti.
