V enem tednu pa sta iz dveh vzhodnoevropskih držav prišli dve presenetljivi, dobri novici: najprej so Orbanu in njegovemu obsedenemu sovraštvu do beguncev spuščen palec pokazali Madžari z bojkotom referenduma, včeraj pa je poljski parlament po dolgotrajnih množičnih protestih zavrnil predlog zakona, ki bi do konca zamejil že zdaj srednjeveško omejeno pravico do splava.
Če je Orban izvrsten nadaljevalec najbolj bedastih diktatorjev in je svoj poraz razglasil za zmago, neveljavnost referenduma pa bo skušal »popraviti« z ustavno spremembo, je poljski primer bolj zanimiv. Predlog je namreč večinsko zavrnila prav stranka na oblasti, ki ga je predlagala in ima v parlamentu veliko večino. V obeh primerih je torej državljanom uspelo pokazati, kaj si mislijo o politiki, ki je nezmožna konstruktivnih programov za izboljšanje življenja državljanov, zato pa zelo »ustvarjalna« pri njihovem zatiranju. Seveda gre za »vmesne rezultate«, ne za zmago, in ker perfidnosti oblasti ni konca, bodo Poljake na koncu morda vendarle opeharili z drugačnim, rahlo omiljenim zakonom, s katerim žensk, ki bi splavile, ne bodo strpali v zapor, ampak bodo njihova imena nabili na cerkvena vrata. A dejstvo je, da tudi ta del EU k sreči premore kritično maso prosvetljenih državljanov.
V Sloveniji se za zdaj nobena politična stranka neposredno ne izpostavlja glede vprašanja splava, najprej iz previdnosti in potem zato ne, ker se ji ni treba. Zato imamo vendar Cerkev in »civilne« organizacije, ki so izvajalke cerkvenih in političnih smernic. Ta teden sta nas, združeni, razveselili s prekrasno akcijo: frančiškansko cerkev so z manipulativnim strašilnim videom o splavu zlorabili za boj proti ustavni pravici. To so že počeli po nekaterih šolah, to nasilje zganjajo fanatičarke pred ljubljansko porodnišnico. Zdaj pa so vdrli kar v srce Ljubljane, na Prešernov trg.
Pojasnilo Slovenske škofovske konference je zavito v dušebrižni celofan: sledimo stališčem papeža Frančiška (ta je rekel tudi, naj sprejmemo begunce odprtih rok, a na frančiškanski cerkvi ne visi poziv vernikom, naj jim pomagajo), zavzemamo se za pravico vseh otrok do življenja (a za romske otroke ne bi s prstom mignili), za ustvarjanje boljših razmer za ženske (a jih s prepovedjo kontracepcije tiščijo v verižne nosečnosti in podrejenost, družinski zakonik pa zminirajo). Manipulirajo z domnevnim trpljenjem, nasmehi in veseljem zarodka, pri čemer gre za reflekse, od znanstvenih ugotovitev selektivno upoštevajo le tiste, ki jim ustrezajo, v imenu domnevnega zavzemanja za nerojeno življenje bi gladko žrtvovali ženska življenja. Sovraštvo do žensk, ki hočejo odločati o svojem telesu, pa širijo, sklicujoč se na ustavno pravico svobode govora (sic!).
Širša javnost za zdaj predvsem molči, kot da je to ne zadeva. Kot da so vsa tista dekleta in ženske, ki so v stiski, zanosile s Svetim duhom. Kot da bi šlo le za različna legitimna mnenja, ne pa za grobo poseganje v življenja drugih. Bog ne daj, da bi se ljudje zavedeli prevare šele, ko bo šlo za njihovo hčer, dekle, ženo, bolno, nepreskrbljeno, zapuščeno, obupano ali posiljeno.
