Filmček Čudež življenja, ki ga na stopnišču frančiškanskega samostana v središču Ljubljane s soglasjem gvardijana p. Ambroža vrti Zavod Živim, je tudi včeraj dvigoval prah. Številni so v tej cerkveno-civilni akciji videli predvsem nov naskok na ustavno zagotovljene pravice žensk.
SŠK: Življenje je nedotakljivo
Na kritike so se odzvali slovenski škofje. »Na SŠK podpiramo vse dogodke v podporo spoštovanja človeškega življenja,« so zapisali in poudarili, da pri tem sledijo božjim zapovedim, stališčem Cerkve in papeža Frančiška, »ki se zavzema za pravico vseh otrok do življenja, ničelno toleranco do nasilja do nerojenih otrok ter ustvarjanje takšnih pogojev, da bodo lahko vse matere podarile življenje«. Škofje so prepričani, da so aktivnosti Zavoda Živim na Prešernovem trgu sestavni del »ustavno zagotovljene pravice nedotakljivosti človekovega življenja, svobode izražanja in verske svobode.« Tudi na zavodu za varstvo kulturne dediščine niso zaznali nepravilnosti. »Ker ni prišlo do posega na samem objektu, ni bilo potrebe po našem soglasju,« so nam pojasnili.
Filmček z naslovom Čudež življenja na čustven način prikazuje faze v razvoju ploda in s kratkimi mislimi – na primer Izberi življenje ali Z otrokom boste napolnili praznino, za katero niste vedeli da obstaja – mimoidoče spodbuja k odločanju za otroke. Iz interpretacije – slišati je na primer, da se zna otrok do 11. tedna smejati – je jasno, da je film narejen v maniri proti splavu, saj je dosledno govora o otrocih, ki »čutijo« in »vedo«, na primer, kateri palec jim je ljubši.
Kdaj se začne zavest?
»Kaj 've' in kaj 'čuti' plod, je kompleksno vprašanje,« poglede stroke pojasnjuje ginekolog dr. Miha Lučovnik iz Porodnišnice Ljubljana. »Medicina lahko nanj odgovori le delno. Pred 30 leti smo zelo malo vedeli o obnašanju ploda, bolj ali manj le to, da brca. Danes vemo, na primer, da se pri plodu izmenjujeta cikel spanja in budnosti ali da se že v maternici razvijajo vedenjski vzorci, ki se pokažejo po rojstvu. Vemo tudi, da se poti, po katerih se prenaša bolečina, razvijajo že v maternici. Še vedno pa medicina ne more povedati, kaj 've' in kaj 'čuti' plod, ali se res lahko 'nasmehne' ali pa gre le za refleks.« Medicina namreč, kot poudarja, ne zna odgovoriti na vprašanje, kdaj se pri plodu – če se – razvije zavest. »Za stroko je edina meja t. i. meja viabilnosti – ko plod lahko preživi tudi zunaj maternice. »Do 23. ali 24. tedna je plod del materinega telesa in sam ne more preživeti.«
Na Zavodu Živim včeraj nismo mogli priklicati direktorice Katarine Nzobandora. A iz objav v medijih in predstavitve na spletu zavoda je razvidno, da svoje delovanje razumejo predvsem kot pomoč in oporo ženskam, ki se znajdejo v dilemi, ali naj splavijo. Najti je številna opozorila na čustvene in telesne posledice splava, pripravljajo pa tudi delavnice in svetovanja za ljudi, ki žalujejo ob izgubi rojenega ali nerojenega otroka.
Med prispevki bode v oči zlasti odgovor bioetika Tadeja Strehovca, sicer tajnika SŠK: »Splava nerojenega otroka ni mogoče nikoli opravičiti, ker je to vedno uboj.« Enako nesprejemljiv je zanj tudi »t. i. terapevtski splav«. Takšen splav ne more biti terapija za nerojenega otroka, saj »predstavlja poseg, v katerem izgubi svoje življenje«, in ne terapija za mater, »saj je postopek povezan s številnimi negativnimi zdravstvenimi, psihološkimi in duhovnimi posledicami«. Za dr. Strehovca ni nobene dileme niti v primerih, ko je ogroženo življenje porodnice. Dopustni so le tisti posegi in oblike zdravljenja matere, »pri katerih ne namenoma pride do izgube življenja nerojenega otroka«.
