Do nadaljnjega pač ne bomo izvedeli, ali uprizarjanje te Jančarjeve drame še tematsko in protiideološko učinkuje v današnjem času, koliko je v času dobrih tridesetih let morda izgubila ostrine in vsebinske nevarnosti in koliko v sebi še nosi politične univerzalnosti in mesenosti človeka upornika, ki preseže čas in prostor. Skrajno nehvaležno je pisati o naslovni vlogi Marka Mandića, ki mu je bil odvzet (še preden bi mu bil dan) kakršen koli oprijemljiv kontekst, iz katerega bi izhajal in gradil svoj lik. Ne govorimo o kakšni sodobni različici rekonstrukcije lika, pač pa o absolutni odsotnosti režijske vizije, ki se ni sposobna osredotočiti niti na posamezen prizor, kaj šele na vpenjanje tega v celoto. Siloviti, nervozni in revoltni Arnož, ki ga gledamo, tako drvi iz ene scene v drugo, a kot osrednji steber ne more nikogar prepričljivo nasloviti ali z njim deliti stanj, saj so vsi ostali liki odrinjeni na rob, kot da bi bili že skoraj malo odvečni, docela oropani psihologije, stanjšani na funkcijo in zvrnjeni na avtomatsko izgovarjanje besedila.
Dramo, ki je sicer pisana izjemno kompaktno in klasično, z razčlenjenimi zapleti, konflikti, suspenzi in razpletom, de Brea skrči in fragmentira v brezoblično in vsebinsko prazno formo, hkrati pa ji naloži še nekonsistentni vrvež drobnih simbolnih akcij – na primer uvodno (in nato ponavljajoče se) kolektivno prašičje žretje kot metaforo dogajanja, ki sicer sledi šele v drugem dejanju drame. Nič ni narobe s premetavanjem časa in prostora, ampak zato je verjetno nujna vzpostavitev nekega jedra in izhodišča, o katerih tokrat ni ne duha ne sluha. Zato je tudi pripoved o ilegalnem tiskanju propagandnih vsebin (Jančar je za navdih jemal »utopičnega socialista« Andreja Smolnikarja), ki za seboj potegne samomor tiskarja Wolfa (na odru se sicer zdi, da ga ubijejo drugi) in tako rekoč prisilni pobeg Arnoža v Ameriko, v popolnosti zamegljena in brez premisleka razdrobljena. Simplificirano in izničeno je vse bistveno: kompleksni odnosi, ki jih vežejo politika in prijateljstvo, ljubezenska naveza med Arnožom in Wolfovo sestro Ano, ter neznosni občutek poraza in izgube dostojanstva, ki naj bi vse, zlasti seveda Arnoža, ugonobil onstran luže.
Ta (absurdni in brezupni) razsuti tovor predstave pa ima še eno »specifiko«: ne le da je postavitev le niz povsem poljubnih asociativnih preskokov in je polna prvovrstne vsebinske ter situacijske izpraznjenosti, posamezni prizori so nato še brez kakršnega koli razloga, kaj šele učinka, razpotegnjeni v nedogled. Prožnost niča torej dejansko obstaja.
